INTERVJU: Eva Hren

Pevka Eva Hren, ki vedno očara s svojim glasom, je osvojila že kar nekaj nagrad in prvih mest na festivalih. Pred kratkim je s prijateljem Rudolfom Gasom posnela duet Lahko me ljubiš, seveda pa ima na zalogi tudi nekaj pesmi, ki jih bo predstavila sama. Tokrat smo z njo govorili o glasbi …

Ste ena najboljših pevk na slovenskem glasbenem prizorišču, a kljub temu niste naduti in na druge ne gledate zviška, čeprav vam ne sežejo do kolen.

Iskreno lahko povem, da sem pri sebi opazila zrelost, ki je prišla z leti; enako je z mojim glasom. Pred dvajsetimi leti je bil moj glas simpatičen, z leti in oblikovanjem karakterja pa je tudi glas zorel. Tega se zavedam. A na svoj dar ne gledam kot na nekaj boljšega, saj se vsak rodi z nekim talentom – nekdo potrebuje talent za dobro vodenje gostilne, kdo drug zna dobro čistiti … Moj dar je petje, nekdo drug pa se lahko izkaže na kakem drugem področju. Naša nadarjenost se malo bolj izkazuje kot druge, saj nas lahko slišite tudi na televiziji ali radiu. Vse skupaj je tako zavito v bleščečo zgodbo, a v resnici smo vsi le ljudje s talentom, kakršnim pač že. Največji greh je, če imaš dar, a ne delaš tega, za kar si nadarjen. Za svoj uspeh sem veliko in trdo delala, in verjetno sem zato ostala trdno na tleh. 

Nastopate lahko samo s kitaro, sodelovali pa ste tudi z različnimi zasedbami, od tria Katrinas do celotnega orkestra. Vam je všeč, da imate priložnost za zelo različne glasbene pristope?

To so res zelo različne stvari. Kadar nastopam sama s kitaro, lahko dosežem največjo stopnjo intime s poslušalci in se tako najbolje izrazim. Pri orkestru je neki okvir, aranžma, pri katerem ne morem narediti nečesa po svoje ali si privoščiti neke intimne izpovedi, a ima seveda tudi to svoj čar.

Ampak vseeno se zdi, da vam je petje s kitaro najljubše, drži?

Verjetno. Ob tem sem odraščala, saj sem v kuhinji vse večere igrala in pela očetu. To mi je najbliže, zagotovo pa sem hvaležna tudi za vsak koncert z orkestrom. Vse je odvisno od tega, v kakšnem prostoru nastopaš.

Ali raje nastopate pred manj številnim občinstvom ali pred množico ljudi?

Koliko ljudi me posluša, se mi sploh ne zdi pomembno. Imam pa rada ljudi, ki znajo poslušati in dobijo nekaj od tega, kar jim dam. Na Kongresnem trgu nastopam pred največjo množico, in to se mi zdi drugače. Tam imam občutek, da pojem v temo. Šele ko zaslišim bučen aplavz, čutim, da sem se nekoga dotaknila. A raje imam človeka, ki sedi pred menoj in morda zraven še kaj zapoje.

Ali vas moti, če kdo ob vas napačno poje, »fuša«?

To je res lahko moteče, vendar ne tako zelo, da bi se ustavila. Ljudi vabim, da zapojejo z menoj, zdaj pa pogosto izvajam tudi interaktivne koncerte, kjer so ljudje del dogajanja na odru in morajo pri tem peti. To ljudje dojemajo kot meditacijo ali molitev, zato se bolj povežemo med seboj. 

Veliko sodelujete z orkestri, kar ni samoumevno za vse pevce, kajne?

Imeti moraš srečo, da te nekdo sliši in ti zaupa, saj nastop z orkestrom res ni preprost. Meni je takratni umetniški vodja Big Banda Hugo Šekoranja dal možnost, da sem posnela kompletno ploščo z Big Bandom, in to z na novo napisanimi aranžmaji slovenskih ljudskih pesmi. Skupaj smo nastopali tudi v Franciji, v Cannesu. To je bila velika priložnost zame in to priznanje iz tujine mi je pomagalo tudi pri karieri doma. 

Verjetno kak talent ostane prezrt, ker umetniški vodje orkestrov ne hodijo na vsak nastop novih nadarjenih pevcev … Kje je torej Šekoranja slišal vas?

Bila sem povabljena v manjšo glasbeno skupino, kjer je igral saksofon, in tam me je slišal. Čeprav sva se v skupini prerekala, me je vseeno toliko spoštoval, da mi je dal priložnost. Poleg talenta vsak za uspeh potrebuje še kanček sreče in podpore v pravem trenutku. 

Preizkusili ste se v različnih žanrih. Ali vam katera zvrst pomeni več kot druga?

Začela sem s klasično glasbo, potem pa sem ugotovila, da ima klasika svojo lepoto in urejenost, hkrati pa me je omejevala. Izbor zvrsti mora biti povezan tudi z osebnostjo. Nekaterim ustreza, da od začetka do konca vedo, kaj igrajo, meni pa je ustrezal peskovnik svobode, v katerem sem lahko ustvarila nekaj povsem svojega. Čeprav imam klasično izobrazbo in imam rada klasiko, so mi blizu še jazz, dober pop in tudi kantavtorji, kot so Joan Baez, Bob Dylan, Tom Waits … Rada ostajam široka, čeprav so mi to v klasičnem svetu večkrat očitali.

Pred nekaj desetletji je bil velik prepad med klasičnimi in drugimi glasbeniki. Ali klasični glasbeniki še vedno tako podcenjevalno gledajo na druge žanre?

Ne, to se je spremenilo z mešanjem zvrsti. Pop glasba je nekaj pridobila, ko so ji dodali malo klasike, pa tudi sami klasiki niso več sveto prepričani, da je klasika edina dobra stvar v glasbi. Čedalje več klasičnih skupin izvaja pop ali rokovsko glasbo, obratno pa je seveda težje. 

Zasebno ste največkrat oblečeni sproščeno, na odru pa ste zelo glamurozni. Koliko se obremenjujete z videzom?

V resnici se s tem ne obremenjujem, lahko pa rečem, da sem zadnja leta pri sebi naredila evolucijo. Odkar sodelujem s stilistko Vesno Mirtelj, ki skrbi za moj videz na odru, sem spoznala, da moja oblačila vplivajo na moj nastop, saj mi dajejo dodatno samozavest. Zasebno se z oblačili ne obremenjujem. Kljub prepoznavnosti si želim biti čim bolj sproščena. Ne razmišljam, v katere toplice bom šla, da me tam kdo ne prepozna, saj bi si s tem odvzela svobodo.