INTERVJU: Karolina Kalan – nasmejana kljub težkim preizkušnjam

Kot študentki sva se srečevali v stolpnici, kjer so bila uredništva časopisa Delo in Dela Revij. Že takrat je bila vedno nasmejana in prijazna. Tako kot je zdaj. Tudi ko pojasnjuje, kaj vse počne ob redni službi, da štirje otroci ne čutijo pomanjkanja. Karolina Kalan se lahko pohvali s številnimi uspehi na poslovni poti. Ne samo da je zamenjala več uredniških in direktorskih funkcij, napisala je tudi kup knjig, zadnja med njimi pa je Kako sva našla popolno ljubezen, ki jo je skupaj s sedanjim partnerjem Petrom napisala ob 20-letnici spoznavnega portala ona-on.com in ki bo izšla sredi aprila. Kljub vsemu jo najbolj občudujem zaradi štirih čudovitih otrok, ki bodo čez kako desetletje gotovo tudi moji sogovorniki, saj je več kot očitno, da so po mami Karli podedovali močno voljo, energijo in kup talentov. In predvsem veliko veliko dobre volje, s katero premagujejo tudi najtežje življenjske trenutke.

Lani  je izšel že drugi del vaše uspešnice Diagnoza: Blondinka. Pišete zelo veliko in zelo hitro. Poprej ste izdali knjigo o gasilcih, na policah je knjiga S flosa na bal, pripravljate že knjigo z Bernardo Marolt. Ampak Blondinka je zagotovo najbolj osebna. In zato tudi najzabavnejša, saj se v življenju trudite, da na vse gledate pozitivno, kajne?

Zagovarjam stališče, da okoliščin po večini ne moremo spremeniti, sami pa lahko izberemo, kako se bomo odzvali nanje. Ne strinjam se z novodobnimi prepričanji, da dogodke sami prikličemo, da če smo dobri, se nam bodo dogajale dobre reči in podobno. Ko dozoriš, vidiš, da življenje še zdaleč ni pravično, in prej ko se človek s tem nauči živeti, lažje mu je. Sprijaznila sem se, da je življenje zaporedno reševanje problemov. In sem vesela, kadar ni tudi vzporedno. (smeh) Pravilno ugotavljate, da sem v pisanju precej osebna. Ne nazadnje je tik pred izidom knjiga, v kateri s Petrom brez dlake na jeziku opisujeva, kako sva preživljala proces izgube partnerja oziroma ločitve in kako sva se našla ter kaj sva ob tem doživljala.

Še pred diplomo ste bili urednica Delove borze dela. Mislim, da je to izjemen uspeh, saj je bilo to še v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so bili uredniki običajno zelo izkušeni v novinarstvu … Vas je res takrat najbolj skrbelo, da bi umrli? Zakaj?

Vidim, da ste se zelo dobro pozanimali o meni. Res je, še preden sem dopolnila 23 let, sem med študijem postala najmlajša urednica v zgodovini Dela. To je bila težka šola v vseh pogledih, saj niti moji kolegi uredniki, ki so prišli do teh imenovanj po desetletjih novinarskega dela, niti tehnični uredniki nikakor niso zmogli sprejeti mojega imenovanja. Jokala sem pred kolegiji in po njih, dolgo v noč z ravnili merila širine črk v naslovih …, obenem pa sem se utrdila. Pisanje je bilo hrana za mojo dušo in vedela sem, da moram vztrajati in se boriti, če hočem ostati. A moje delo je imelo izjemen odmev v javnosti, vsak torek so tedanjemu odgovornemu uredniku dela Titu Doberšku zvonili telefoni s pohvalami bralcev. Jaz pa sem hkrati redno študirala in bivala v študentskem domu za Bežigradom. Računalniki so bili še v povojih, ni bilo baz in izmenjav podatkov, zato ni nihče vedel, da si Delova urednica deli sobo s skupino študentov in po službi hodi na faks. Me je pa strašno skrbelo, da bi moj dvojni status razkrinkale osmrtnice v Delu, če bi umrla. Joj, to me skrbelo skorajda še bolj od polen, ki sem jih dobivala pod noge.

Smrt, ki je za 20-letnico navadno nekaj zelo oddaljenega, vas je torej bolj skrbela kot pa to, da ne bi bili kos funkciji. Ste imeli toliko samozaupanja?

Ne, prav nasprotno. Moje trdo delo je koreninilo v prepričanju, da nisem dovolj dobra, zato sem delala še bolj. V tistih letih sem bila precej nesamozavestna in do pred nekaj let sem ob vsakem položaju, ki sem ga sprejela (in nikoli iskala sama), trepetala, kdaj bodo razkrinkali mojo nesposobnost. Moja kariera se je zgodila iz neke poslušnosti avtoritetam, ki so prepoznale nekaj, za kar sem bila globoko prepričana, da sploh nimam v sebi.

Zanimivo je, da ste se kljub pomembnim položajem in torej izjemni karieri odločili tudi za poroko in kar štiri otroke. Ste razmišljali o tem, kako bodo porodniški dopusti vplivali na kariero?

O povezavi med kariero in materinstvom nisem nikoli razmišljala. Meni se je kariera preprosto zgodila. Vse, kar sem si želela, je bilo pet otrok, in vedela sem, da se moram v službi pošteno potruditi, da bom zaupanja vredna kljub porodniškim odsotnostim. Kaj točno bom delala, mi ni bilo toliko mar, samo da bi lahko pisala. Marsikdo se je začudil, ko sem po rojstvu četrtega otroka sama zaprosila, da me razrešijo z uredniškega mesta, ker sem si kot dopisnica lažje razporejala obveznosti. Biti urednik je bil namreč takrat še prestiž in položaj, s katerega ljudje niso ravno odhajali prostovoljno.

Ste imeli kdaj občutek, da ste bili kot mamica štirih otrok deležni kakšnih predsodkov pri šefih?

Sploh ne, po vsakem od prvih treh porodniških dopustov sem namreč nepričakovano napredovala. Na Delu v tistih časih ni bilo čutiti šikaniranja mladih mamic, res pa je, da nisem ob boleznih otrok nikoli vzela bolniške. Vselej je vskočila moja mami, ki se je bila pripravljena tudi sredi noči pripeljati uro daleč, da sem šla zjutraj normalno v službo, če je kateri od otrok ponoči »zakuhal«.

V nekem trenutku ste medije zapustili in se posvetili obrtnikom. Kaj je pretehtalo pri tej odločitvi?

Bolela me je stagnacija dnevnega tiska, krčenje vsebin in podrejanje kapitalskim interesom. Ko sem začutila, da ne morem več s ponosom reči, da sem Delova novinarka ali urednica, sem sprejela povabilo v zbornico in pri njih prevzela vodenje področja obveščanja članstva.

Kljub štirim otrokom ste se ločili in se iz hiše preselili v stanovanje v petem nadstropju, ena od vaših hčera pa si je že prvi teden po selitvi zlomila gleženj. Začetek ločenega življenja je bil torej res grozen …

Tako je bilo samo prvi teden, mogoče dva. Na koncu je obveljal rek Majhna hiška, velika ljubezen. Otroci so se za zmeraj ljubeče povezali, uvedli smo preproste obrede, ki so nam pomenili neskončno veliko: vsak ponedeljek smo nabrali šopek, vsak torek smo šli na sprehod, vsako sredo smo spekli palačinke … Reči, ki niso stale nič, pa smo se jih veselili iz tedna v teden.

Težavnih odnosov med starši pred ločitvijo in tudi po njej otroci gotovo niso prezrli. Zato je prav neverjetno, da so vsi štirje izjemno uspešni v šoli in pri delu. Kako vam je to uspelo?

Zagotovo so morali dozoreti prej od vrstnikov, kajti zavedajo se, da moram delati »od jutra do sutra«, če nas hočem preživeti. To pa je mogoče samo, če tako rekoč ne vem, da hodijo v šolo. Vzgajam jih v samostojne in odgovorne osebnosti in pri nas dejstvo, da je jutri test ali izpit, nikogar ne odreši seznama gospodinjskih del, ki ga mora opraviti tisti dan. Če pa si hočejo dekleta pobarvati lase ali opraviti izpit za avto, si morajo denar najprej prislužiti, tako pač je.

V današnjem času je veliko mam, ki celo popoldne vozijo otroke na različne dejavnosti, potem pa z njimi delajo naloge, se igrajo …, skratka, otroku se posvečajo skoraj ves čas, ko niso v službi. Ker ste imeli ob službi še dodatne službe, da ste pokrili vse stroške, niste imeli časa, da bi lahko tekmovali s temi mamami, kajne? Ste imeli kdaj slabo vest?

Morebitno slabo vest obračam v ponos: trinajstletnik se sam vozi z avtobusom iz Domžal v Ljubljano na treninge. Res jih ne zavijam v vatko, a daleč od tega, da bi bila do njih brezbrižna. Zagovarjam le dejstvo, da morajo otroci sami narediti tisto, kar zmorejo. Menim, da iz tega izhaja tudi njihova zdrava samozavest, saj se jim zdi fino, ker z lahkoto opravijo kakšno reč, ki jih namesto vrstnikov naredijo raje njihovi starši. A to zame ni ljubezen – ljubezen do otrok na moj način je, da jim pustiš, da varno naredijo tudi kakšno napako in da se učijo iz izkušenj, ki so kdaj tudi boleče.

Kakšne so bile vaše prioritete glede vzgoje in skrbi za otroke?

Zagotovo to ni bila pospravljena hiša. Cenim izobrazbo oziroma splošno razgledanost, zato so morali veliko brati – naš trinajstletnik pravkar po mojem izboru prebira Dnevnik Ane Frank, glede na to, da te knjige ni več v učnem načrtu. Prepričana sem, da jo mora poznati. Sicer pa lahko knjige izbira znotraj zbirk, ki jih ocenim kot kvalitetne. Ker živimo blizu Ljubljane, smo izkoristili vse možne sobotne muzejske delavnice, imeli so dodatne ure angleščine, a ne kot inštrukcije, ampak za obogatitev besedišča. Pa kuharske delavnice … Ob tem jim puščam svobodo glede izbire dejavnosti in šol, četudi zgrešijo. Se pa prepišejo, to se mi ne zdi nobena tragedija. Nočem, da vztrajajo v napačnih izbirah (in odnosih), samo zato, ker se »mora«. Vse tri hčere so gimnazije izbrale same in vse tri so se prepisale. Dovolila sem jim, saj niso mogle vnaprej vedeti, kako bo. In prav sem storila; ena je bila zlata maturantka, druga je pozneje preskočila letnik na faksu, tretja pa je na novo izbrani gimnaziji odličnjakinja. Mogoče ne kompliciram prav tam, kjer vsi drugi, ampak nam se ta način obnese.

Kako je mogoče, da se kljub takim težkim preizkušnjam ves čas smejite? Mnogi bi na vašem mestu samo tarnali …

Življenje je v resnici lepo ne glede na preizkušnje. In prav fino je, če ima človek pogum živeti na polno. Nikoli me še ni zanimalo, kaj bi lahko drugi rekli ali kaj govorijo. Namenjene so nam različne življenjske poti in recept za katastrofo je, če se primerjaš s tistimi, ki jim gre vse kot po maslu.

V knjigi Diagnoza: Blondinka opisujete svoje dogodivščine. Tako smo izvedeli, da ste kljub prvemu razočaranju spet bolj naklonjeni misli o resni zvezi in celo novi poroki, kajne?

Tale nori koronačas je v resnici zame sanjski, saj mi je nepričakovano prinesel ljubezen, za katero sem mislila, da obstaja le v filmih ali sanjah. Jaz, ki sem prisegla, da bom za zmeraj sama, sem spoznala človeka, ki je vreden moje svobode. Mojega Petra. Temelj najine zveze je globoko medsebojno spoštovanje. Midva se ne vprašava, kako bi lahko bil vsak od naju srečnejši, ampak se nenehno sprašujeva, kaj lahko narediva, da bo srečnejši partner. V trenutku, ko sva se zagledala, sva spoznala, da je to to, in najina zveza je postala resna tako rekoč takoj. Ko se zdaj ozirava nazaj, še sama ne moreva verjeti, kako bliskovito se dogaja najina zveza. Lani sva se že na drugem zmenku sva se dogovorila, da ga pridem naslednji konec tedna iskat na Dunaj, kamor je pripotoval z obiska pri sinu, in od takrat sva – za vedno skupaj. Jaz sem imela za tisti vikend načrtovano veliko zabavo za prijatelje in po mojem jim ni bilo nič jasno, ko sem jih obvestila, da moram po svojega Petra na Dunaj, saj smo še nekaj dni prej skupaj silvestrovali. Žur sem prestavila na februar, ko so ga tudi že osebno spoznali. Še dobro, glede na to, da je zdaj že tako rekoč leto dni vse zaprto.

Kaj bi v svojem življenju spremenili, če bi lahko, in kako sploh gledate na vse, kar se vam je zgodilo?

Nikoli ne razmišljam na tak način, ker za nazaj pač nič ne morem spremeniti. Se pa zavedam, da sem takšna, kot sem, zaradi prav vseh reči, ki so se mi zgodile v življenju. Ker sem pomirjena in zadovoljna s seboj, sprejemam tudi preteklost.

DELITE