Kingstoni čakajo na zabave

Pevec skupine Kingston Reno Čibej, ki je navduševal v oddaji Moja pesem, tvoj glas na TV3, nam je zaupal, kaj počenja zdaj, ko skupina ne more nastopati, pa tudi to, kako je postal izvrsten pevec zasedbe, ki na svojih nastopih zbere večtisočglavo množico.

Kaj počenjate v tem času?

Kot večina skupin imamo tudi mi težave z živimi nastopi. Imeli smo dva nastopa z upoštevanjem vseh previdnostnih ukrepov in izdali singel Zafrkavam se skupaj s Poskočnimi muzikanti. Nekajkrat smo že skupaj nastopali na različnih oddajah in v živo. Dobro smo se ujeli, zato je padla ideja za skupno pesem. Zvone je napisal glasbo, Dare besedilo, Poskočni muzikanti pa so bili navdušeni nad slišanim. Že pred epidemijo, 10. marca, smo snemali videospot, nekaj dni zatem pa je bila razglašena epidemija. Ker je videti, da se stanje s korono ne bo izboljšalo, smo se odločili, da je jesen pravi čas za izid pesmi. Žal nam je, da pesmi nismo mogli predstaviti v živo, vendar bo tudi za to še prišel čas.

Preveč ste popularni, da bi lahko imeli majhne koncerte. To je verjetno razlog, da ste imeli do jeseni samo dva nastopa, kajne?

Mi smo vedno delali na zabavah in animaciji, zato je res težko to zapakirati v komorno različico. Ljudje nas poznajo kot skupino za žur, zato zdaj nimamo kaj, kot da čakamo, da bo spet čas za zabave.

Spominjam se našega prvega intervjuja. Z Daretom sta z vašo prvo kaseto v roki prišla v ljubljanski lokal Turist, ki ga danes ni več. Kdo bi takrat rekel, da bo Kingston najbolj priljubljena zasedba pri nas, kaj?

Imeli smo srečo, da so bile naše pesmi primerne za zabave, hkrati pa smo ob tem mi uživali. Pokazati smo morali tudi nekaj več na področju animacije, saj občinstvo začuti, ali skupina le odigra svoje pesmi ali gre tu za nekaj več. Ljudje so lačni dogajanja in zabave, ko so z nastopajočim zadovoljni, pride tudi pripadnost.

Na vsak nastop se pripravite resno, kot bi nastopali prvič. Kingstoni ste zelo povezani, ni čutiti kakšnih trenj, prav nasprotno vsi se podpirate. Kljub temu pa ste vi tisti, ki ste na odru glavni, saj je najbolj od vas odvisno, kako se bodo odzvali poslušalci. Marsikateri »frontman« je patetičen in odbijajoč, vi pa ste na tem položaju resnično izjemni pozitivni, karizmatični, ravno prav in ne preveč klepetavi …

Povsod mora biti prava mera vsega. Pa tudi nekaj samozavesti. Vsak človek je unikaten. Zame je najznačilnejša barva glasu. Vsak začuti, če lahko da kaj več, pri tem pa občinstva ne smemo podcenjevati, saj to hitro začuti. Pred seboj smo imeli res zelo različno občinstvo in izkazalo se je, da se ne obnese, če smo na enem nastopu bolj sproščeni kot na drugem. Na koncu je najpomembnejše, da smo mi – mi! Najsi bodo med poslušalci samo razposajeni študenti ali pa čez dan zategnjeni poslovneži, vsi imajo od Kingstona neka pričakovanja in jim sploh ni všeč, če se spremenimo, saj so zadovoljni že s tem, da smo dobro uigrani, da imamo dobre pesmi, da jih znamo sprostiti in poskrbeti, da se tempo koncerta ves čas stopnjuje. Občinstvo te zna ponesti, še večji izziv pa je, če je publike manj, pa se potem naredi žur. Včasih sem se še bolj potrudil ravno takrat, ko je bilo skoraj nemogoče, da bi nastala prava zabava. Z leti nastopi ne smejo postati rutina, ampak moraš pri tem delu vedno znova kar najbolj uživati.

Ali ste tudi načrtno obiskovali koncerte drugih izvajalcev, da bi videli, kako oni komunicirajo z občinstvom?

Zagotovo se nekaj naučiš pri največjih zvezdnikih, na velikih koncertih na stadionih. Mene so se najbolj dotaknili nastopi Brucea Springsteena, ki sicer ni poseben zabavljač, a je izvrsten na odru, seveda pa za njim stoji ogromna ekipa. Hodili smo tudi na reggae poletne nastope, tam pa smo se res naučili marsikaj. Kar nekaj skupin prej nismo poznali, a je imela vsaka svoje sporočilo in svoj način, da se je približala občinstvu. Najbolje je, da pobereš le tisto, kar funkcionira, prav kopirati pa se ne da, ker moraš vedno ostati svoj, saj ljudje prepoznajo blef in igro.

Ali na odru raje pojete ali komunicirate s tistimi pod odrom?

Najbolje se počutim, ko med pesmimi najdem pravi zagon, da lahko potem speljem vse naprej. Koncerti so različni, včasih jih je treba vmes malo umiriti, potem pa spet potegniti naprej … Prav ti vmesni vložki so tisti, ki štejejo. Petje je bolj rutina in tu vse deluje brez težav, če je skupina povezana. Če pa gre kaj narobe, tega ne smeš pokazati občinstvu, pa je potem vse v redu. (smeh)