Ocenjujemo: Slovenka leta in drugi spletni dogodki

Pred časom sem se pogovarjala z igralcem Dariem Vargo. Pojasnil mi je, kako drugače je treba igrati na gledališkem odru kot pred kamero. Na odru mora igralec vse potencirali, za kamero je igra bolj minimalistična. In zdaj, ko so gledališča začela spletne prenose, je to težava, saj igralci težko krmarijo med tistim, kar zahteva predstava na odru, in tistim, kar ujame kamera.

Zaradi epidemičnih ukrepov se kultura seli na splet. Moja prva izkušnja je bil koncert Magnifica. Gledala sem ga na različnih koncertnih prizoriščih, tudi dvakrat v Stožicah. Neverjetna energija ni prihajala samo z odra, pač pa tudi od številnega občinstva, ki je s svojim odzivom veliko dodala samemu dogodku. Njegov božični koncert po spletu je bil seveda povsem drugačen … Ogled je bil otežen zaradi tehničnih težav. Sprva sem že skoraj obupala, ampak do »afterja«, ko je Magnifico vrtel glasbo po svojem izboru, sem se privadila in uživala. A seveda ne tako, kot bi lahko, če bi se dogodek zgodil v živo.

Ogledala sem si tudi več gledaliških predstav. Jamskega človeka, Optimiste …, nazadnje Đurologijo. Đura je očitno res gledalo veliko ljudi z vsega sveta, tako da je tehnika spet nagajala. Predstavo sem prvič videla na slovenski premieri v Cankarjevem domu in umirala od smeha. Tokrat sem se predvsem jezila, ko je bilo treba zaradi tehničnih težav osvežiti zaslon. Čeprav je bila ideja, da igra na svojem domu in da ima še dodatne goste, izvrstna, čeprav je bil Đuro v dobri formi, čeprav obvlada nastop pred kamero, je bilo smeha manj. Zagotovo je bila to najboljša od vseh predstav, ki sem si jih ogledala, ampak kljub vsemu – zaradi tehnike užitek pač ni bil tak, kot bi bil, če bi gledala v dvorani.

Koncerti in gledališče potrebujejo občinstvo v živo. Posnetek koncerta pač ni isto kot dogodek v živo. Če že gledamo posnetek, imamo na spletu na voljo videospote ali posnetke »pravih« koncertov z občinstvom, ki so vsekakor zanimivejši. Tudi najboljše gledališke predstave so za film priredili. Niso jih snemali na odru, ampak na pravih scenah, naredili so torej prave filme. Zakaj bi torej gledali spletno predstavo, ko imamo na voljo kup videodel, v katerih igralci vedo, da igrajo za kamero, kjer je montaža bolj izpiljena, kjer je vse realno, pač filmsko?

In zato sem z velikim veseljem gledala ponedeljkovo podelitev nagrade Slovenka leta, ki jo tradicionalno zbira revija Zarja-Jana. Kajti to ni bila neka komorna prireditev, pač pa je Andrej Stražišar, ki s svojim Teatrom že od začetka pripravlja to prireditev, naredil presežek. Namesto dolgočasne podelitve z nekega odra so voditeljico Blažko Müller in glasbene točke posneli na odru, potem pa so na terenu posneli sijajne portrete vseh nominiranih žensk, vmes pa dodali še zanimive izjave o ženskah nekaj znanih Slovencev. Nastala je nekakšna oddaja, umetniška predstavitev, ki jo je bilo užitek pogledati. Tudi zaradi vrhunske montaže Zlatjana Čučkova in vseh drugih izjemnih članov ekipe.

Na spletu najdemo vse. Tudi najboljše filme, videe, posnetke. Zato ni dovolj, da poskrbimo, da tehnika ne prekinja in samo na hitro posnamemo z malo kamero, kar se dogaja na odru. Odsotnost občinstva zahteva malo drugačen pristop … in Slovenki leta je to odlično uspelo.

DELITE