INTERVJU: Pestro življenje Bilke Baloh

Bilka Baloh je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja skrbela za zunanjo lepoto znanih Slovencev kot maskerka in bodypainterka, zdaj pa se že dolgo ukvarja z notranjo lepoto. Kot strokovnjakinja za postenje namreč ljudem pomaga do zdravja in notranjega ravnovesja. Svoje znanje je pred kratkim strnila tudi v pisni obliki v čudoviti knjigi Post, seme zdravja.

Bili ste ena najbolj iskanih in uspešnih maskerk, kot prvi iz Slovenije ste naredili šolo za maskerje v Hollywoodu. Takrat vas je torej bolj zanimala zunanjost, kajne?

Vedno me je zanimala zunanjost. Vendar perfekcionizma, v smislu preoblikovanja osebnosti, nisem našla niti v Hollywoodu niti v ljubljanski Drami … Svoj poklic sem imela rada, vendar sem se ob njem dolgočasila. Ličila sem dekleta in ženske, pa tudi moške, ki so bili že po definiciji lepi, vendar kamera oziroma vloga zahteva ličila. To me je vedno bolj odbijalo, saj se tudi sama ne ličim. Morda si občasno namažem trepalnice, več od tega pa ne. Hitro začutim ljudi. Včasih me kar straši, ko grem po cesti in »slišim«, kaj razmišljajo ljudje, ki jih srečujem. Lepoto vidim v koherenci srca, v preprostih ljudeh, čistih, nepreračunljivih, nasmejanih posameznikih, ki nosijo posebno karizmo. Pa to ne pomeni, da mora biti človek visoko izobražen, čeprav se najdejo tudi taki. To pomeni, da ima taka oseba odprto srce in »nezapacane« čakre zaradi materialnega sveta, v katerem živimo!

V Slovenijo ste pripeljali poslikavo telesa, bodypainting. Kako se spomnite tistih časov?

Z bodypaintingom sem se srečala na pariškem sejmu kozmetike. Tja sva šli s kozmetičarko Sašo Omerza, ki je imela ogromen kozmetični salon v Ljubljani. Poslovno sva odlično sodelovali in sva se kljub razliki v letih lepo razumeli. Danes vem, zakaj: ker je dominantna kapha doša. S kaphami se v poslovnem svetu najbolje ujamem. In ko sem na sejmu videla izvajanje barvanja telesa na golo kožo, sem tovrstno umetnost takoj »posvojila«. To je nekaj, ker mora priti tudi v Slovenijo. Najprej sem poslikala Metko Albreht v črno-belo reduto, čeprav ni plesala. Bila je zelo lepa, vendar Jonasu, njenemu takratnemu partnerju, zamisel sprva ni bila všeč. (smeh) Ko pa jo je videl, je spremenil mnenje. Potem sem naredila še nekaj lepih poslikav v takratni Ambasadi Gavioli. Model je bila slikarka Ajda Mavser. Zgodba se je ponavljala štiri tedne zapored ob koncu tedna in je nosila naslov Ogenj, voda, zemlja, zrak. Ko sem jo barvala v »zrak«, sem šla poslikat notranjost kluba Gavioli in potem poslikave iz ambasade z mozaiki vred prenesla na njeno telo. Vendar se mi je tam skoraj zmešalo. Hrup, muzika, skoraj sem oglušela. Nikoli več, sem si rekla! Je bila pa to zelo lepa in poučna izkušnja. Potem sem delala samo še na mirnih lokacijah. Ena lepših je bila na münchenskem sejmu športne opreme, ko sem barvala Dano Avguštin, ki je potem plesala na tkanini. No ja, še veliko tega je bilo, a te so se mi najbolj vtisnile v spomin …

Takrat ste bili vedno v zvezdniški družbi, saj so vam znani glasbeniki, manekenke, igralci in drugi zaupali ne samo svoj obraz, temveč tudi svoje skrivnosti, kajne?

Ja, seveda. Kot oblikovalec maske imaš neposreden stik z osebo, saj vstopiš v njegovo intimno okolje. Veliko zgodb vem, zaupali so mi težave, slabosti, strahove pred nastopi … Vsi smo samo ljudje in »zvezdniki« so prav tako krvavi pod kožo! Spomnim se tudi, kako so meni padale solze na Šugijev (Jernej Šugman, op. p.) obraz, ko je prišel na spremembo maske na premieri Zaton. Po predstavi sem namreč zapuščala Dramo. Bila sva zelo dobra prijatelja in zaupnika. Nihče ni vedel, zakaj odhajam, ker nikomur nisem povedala. Samo »spokala« sem. Tipična lastnost vata doše, haha. Ona se umakne, ker ne mara konfliktov.

Danes pa ste menda najsrečnejši, ko ste sami v gorah, drži?

Juhej, to pa je prava radost, veselje in zadovoljstvo. Rada imam mir tam gori. V hribe grem z vprašanjem in vedno dobim odgovor. Pred kratkim sem bila v Dolomitih, najela sem si avtodom in sem se odpeljala na Tre Cime di Lavaredo, malo plezala po feratah in žalostno sedela pred vstopom v Cime Grande. Nisem imela vrvi za spust, ki je nujno potrebna. Vendar je bilo že prav tako, se bom bolje pripravila za drugo leto. Medtem pa bom nabirala kondicijo in obdelovala naše vršace, ki so prav tako spoštovanja vredni, nekateri tudi zahtevni. Rada prosto plezam, vendar varno. Občasno plezam s prijateljem, ki pravi, da so feratarji »zajlarji«. Hvaležna sem, da me varno vodi po nevarnih poteh. Rada sem v svojem svetišču – domu, še raje pa v hribih. Moje zadovoljstvo in ljubezen pa so poleg hribov stranke, s katerimi pridemo do želenega cilja.

Že vrsto let se ukvarjate s postom, pred kratkim pa ste svoje znanje tudi zapisali v čudoviti knjigi Post, seme zdravja. Za koga je ta knjiga?

To je knjiga za tiste, ki želijo premakniti meje svoje zavesti, ki želijo duhovnega napredka. Ker s postenjem se pravo delo na osebnostni ravni šele začne! Pot pa ni lahka. S strankami smo skupaj tudi več let. Saj veste, navada je železna srajca in težko je spreminjati vzorce, pa čeprav vemo, da so nekoristni in včasih škodljivi. Ljudje morajo počasi spremeniti prehranske navade, ker samo tako lahko postavimo trdne temelje za bolj zdravo življenje in boljše počutje!

DELITE