Obožujem pse. A še raje imam otroke.

Dnevnik ozdravljene pesimistke

Moj prijatelj je imel rotvajlerko, staro 11 let. Večino svojega življenja je psica preživela na verigi, ni marala otrok, mene ja, na srečo nikogar v življenju ni zares ugriznila. Zadnjih nekaj dni ni ne jedla ne hodila, zato je moj prijatelj poklical veterinarja, da jo pride pogledat oziroma uspavat, če se bosta odločila, da je za psico tako bolj humano. Dogovorila sta se za ob pol desetih naslednji dan. Moj prijatelj je okoli pol devetih zjutraj pil kavo in se psihično pripravljal na morebitno usmrtitev svojega psa. Malo čez deveto je pogledal skozi okno, ali je veterinar morda že prišel, in na dvorišču zagledal svojega psa, še vedno na verigi, mrtvega in pokritega z neko ponjavo. Veterinar je prišel prej, kot sta se domenila, na dvorišču zagledal psa, ocenil, da psica ni potrebna zdravljenja, in jo meni nič, tebi nič usmrtil brez navzočnosti lastnika. In potem je odšel naprej na teren.

Ne da se mi brskati za podatki za vsako leto, koliko psov in mačk smo evtanazirali v Sloveniji, ker je slika o tem zame zelo mučna. Imam pa podatek, da smo v Sloveniji leta 2011 iz različnih razlogov uspavali 400 psov, leta 2015 pa 140 psov in 700 mačk.

Za te živali in še za stotine drugih, ki smo jih usmrtili v vseh teh letih in za katere nimam podatkov, nihče ne ve, nikomur zanje ni mar, nihče ni za rešitev teh čutečih živali podpisoval nobenih peticij in jokal ter lepil srčkov po spletu. In ne bom špekulirala, koliko izmed teh kosmatih nesrečnežev je bilo človeku nevarnih.

Obožujem pse. A otroke obožujem še bolj. Vse življenje živim z psi. In z otroki. Nisem imela samo majhnih cuckov v življenju, kakršen je denimo Jack Russell terier, bila sem tudi lastnica pitbula, dalmatinca, črnega ruskega terierja (težkega kakih 70 kg) in zdajle se družim z boksarjem Castrom. Ki sploh ni majhen, kajneda. Nobeden od mojih psov ni bil nikoli v boksu, niti minute, ne na verigi, tudi povodec je pri meni bolj ko ne kozmetični okras. Na to zadnje dejstvo nisem ravno ponosna, predpisi so predpisi, vendar nimam kaj skrivati. Psi me obožujejo in so me vedno ubogali na migljaj prsta. Večino svojih psov sem vlačila s sabo tudi v službe. In otroke prav tako.

Čeprav so psi vedno živeli z mojo družino v hiši in so bili socializirani, nikoli ne bi dala roke v ogenj, da moj pes ne more koga napasti, ugrizniti. Tudi kar tako na suho, brez kakršnega koli vzroka. Zato nikoli v življenju nisem pustila, govorim o večjih psih, živali same v sobi z dojenčkom. Nisem pač. Lahko temu rečemo paranoja ali kar koli drugega, ampak nikoli nisem šla niti na stranišče in pustila psa ter otroka samega v sobi. Dovolj člankov sem prebrala o podobnih dogodkih iz tujine, da sem imela vcepljen zdrav strah, kot zdaj temu rečem. Pes je kosmat za ušesi in pika. To vemo tisti, ki živimo z živalmi in jih ne dojemamo samo kot igračo ali hišni alarm, objekt brez občutkov. In moji psi so šavsnili moje otroke, seveda so jih, priznam. Vsakič, ko so jim otroci težili, so psi otrokom postavili meje. Če renčanje in umikanje ni zaleglo, je pa pes otroka uščipnil, tudi tujega kdaj, ko smo imeli obiske, ker nekateri tuji otroci pač niso dojeli, da naš pes ni velika plišasta igrača. In takrat so jih otroci, če nisem bila pozorna, seveda tudi dobili. Ampak ti ugrizi mojih psov, četudi redki, hvala bogu, so bili na srečo vedno le opozorilni, praska ali rdečica na otroških rokah ali nogah. Vedno mi je bilo hudo in grozno glede teh prask, ne glede na to, ali so bili to tuji ali moji otroci. Za tuje otroke mi je bilo celo huje, ker moji so pravila vedenja s psi slišali stokrat, in ne morejo reči, da ne poznajo karakterja hišnega psa.

Na srečo iz teh nezgod nikoli ni nastalo nič tako resnega, da bi praska na primer potrebovala več kot obliž, objem in pogovor. Otroci so se ob tem naučili, da pes ni igrača, da ga ne morejo drezati, ko je njim všeč, in da ima vsak pes svoj značaj, ki ga treba upoštevati. Tako kot ima vsakdo izmed nas svojo osebnost. Eni smo bolj zoprni, drugi pač manj. Odgovornost za psa in njegova dejanja je bila in je vedno moja. Nikoli ni kriv pes, temveč njegov lastnik. Ne glede na pasmo.

Kot lastnica psa sem prevzela odgovornost za vse svoje pse in za vsa njihova dejanja. Tako kot je moja skrb avtomobil, ki sem ga kupila. Moja odgovornost je tudi puška, če jo hočem imeti doma in če menim, da sem zanjo sposobna in usposobljena. Samo moja odgovornost in od nikogar drugega.

Srečo imam, da se iz ugrizov mojih psov nikoli ni razvilo nič resnega. Ker če bi se, iskreno povem, bi psa, pa ne samo tujega, tudi svojega, zadavila z lastnimi rokami. In verjemite mi, da so moji psi to vedeli. Žival je žival in človek je človek. Če se je morda vmes glede tega kaj spremenilo, pa mi je to v moji zmedenosti ušlo, me, prosim, obvestite o tem. Pisno, če se le da.

Berem, da je skoraj 12 000 ljudi podpisalo peticijo za rešitev psa, ki je odgovoren, da je umrla osemletna Ana R. Berem, da izsledki obdukcije po dveh tednih od dogodka dokazujejo, da je deklica umrla zaradi smrtonosnih ugrizov. Pes Ron, mešanec med rotvajlerjem in nemškim ovčarjem, je osemletno deklico ugriznil v glavo in vrat. Poškodbe so bile tako hude, da je nesrečni otrok umrl na kraju tragedije.

Spet berem po družbenih omrežjih, da ljudje tudi tem rezultatom ne verjamejo. Ne verjamejo ne reševalcem, ne policiji, ne veterinarjem, ne staršem … nove in nove teorije zarote … na trenutke se počutim, kot bi padla v živo blato, in čeprav vem, da moram mirovati, če se hočem rešiti iz te godlje, histerično maham z rokama in tonem še globlje. To je moje tretje besedilo o Ani. Dva sem že hotela objaviti, pa sem ju izbrisala. Preveč me je bolelo. Čeprav sem v tej zgodbi nepomembna.

Videla sem tvojo sliko, Ana. V srbskih časopisih. V naših je nisem videla.

V srbskih časopisih sem videla, čeprav si živela le nekaj kilometrov stran od mene, kako si lepa. Kako krasne in dolge lase imaš. Vem, da so mehki kot svila. Vse deklice imajo svilene lase in mehko kožo. Srbski novinarji so napisali, da si bila krasen, nežen in nasmejan otrok, da si govorila štiri jezike in da si imela živali neizmerno rada. V slovenskih časopisih berem večinoma o psu in o tem, da mu je treba omogočiti lepo življenje. Tvoji sodržavljani se, oprosti mi, Ana, raje ukvarjamo z živaljo, ki je kriva, da te ni več. Z živaljo, ki je tvojim staršem in tebi zlomila srce. Sploh si ne upam pomisliti, kakšno bolečino si morala prestati. Pes je imel, na žalost, več sreče.

Neizmerno mi je hudo za tvojo družino in prijatelje, ker o njihovi nepopisni bolečini in travmi pričajo hladni ljudje, ki jih je, žal, vedno več. So kot nekakšen virus, samo širijo se in širijo. A tebi ta hlad, na srečo, nič več ne more. Ta nenavadni čas, v katerem živimo, drago dete, iz nas vleče najslabše in najboljše. Na to nismo bili pripravljeni. V resnici nismo pripravljeni na nič. Zunaj je topleje, a me vseeno mrazi pri srcu. Odpusti nam, Ana, če moreš.


Katarina Keček je novinarka, voditeljica in ne nazadnje pisateljica, ki vsak ponedeljek orise svoj pogled na dogajanje v zadnjem tednu v rubriki Dnevnik ozdravljene pesimistke.