DVOJNI INTERVJU: EVA HREN IN RUDOLF GAS

Pred kratkim je Rudolf GAS z Evo Hren na novo posnel pesem Lahko me ljubiš, ki jo je sicer izdal že pred časom. A v duetu je pesem dobila novo moč, novo življenje. Sodelovanju je botrovala oddaja Moja pesem, tvoj glas na TV3, v kateri sta sodelovala oba pevca.

Ali se spomnita, kdaj sta se spoznala oziroma slišala drug za drugega? Kakšne so bile vajine predstave o drugem?

Eva: Ravno zadnjič sva se pogovarjala o tem. V spominu imam, da sem Rudija srečala na Akademiji za glasbo, kjer je hodil s svojim kovčkom s trobento. Od nekdaj se mi je zdel super dečko. Vedela sem, da igra v skupini k.u.d. GAS, zato mi je bilo jasno, da je odprt za vse glasbene sloge. Na akademiji je veliko takih, ki igrajo le klasično glasbo, zato smo se vsi drugačni hitro zavohali, saj smo iskali sorodne duše.

Rudi: Od leta 1996 sem član Orkestra slovenske vojske, skoraj hkrati pa smo začeli tudi z Big Bendom. Takrat je bila Eva skupaj s Katrinas naša gostja in od takrat se je spomnim, z akademije pa nimam spominov …

Eva: V tistem času sem bila hud hipi – imela sem dolge lase, rjav plašč in kitaro. Edino to me je zanimalo. (smeh)

Hitro se opazi, da razmišljata podobno. Kako to?

Rudi: Všeč so nama podobni glasbeni stili – jazz, funk, soul, tudi klasika …

Eva: Oba prepoznava dobro glasbo, naj bo to narodno-zabavna ali pa kaj drugega. Ko sva zdaj skupaj snemala pesmi, ki sem jih priredila za oddajo Moja pesem, tvoj glas, sem imela občutek, da Rudi točno ve, kaj je treba narediti z vokalom. Vse je potekalo hitro, saj je takoj vedel, kakšna barva glasu bo. Večkrat se zgodi, da dobiš nekoga, ki ne ustreza tvoji predstavi o tem, kaj si želiš. No, Rudi me je kot aranžer in producent povsem razumel.

Pravita, da vaju je druženje na snemanju še dodatno povezalo. Ali se vama torej zdi pomembno, da se glasbeniki družite?

Rudi: Celotno vesolje se nagiba k temu, da se podobne energije privlačijo in tako sva prej ali slej morala tudi midva priti skupaj.

Eva: Z leti raje delaš s tistimi, ki se ti zdijo dobri ljudje, s katerimi se lahko pogovarjaš. Ko sem bila mlajša, sem razmišljala, kako dobro bi bilo igrati z ljudmi, ki znajo zaigrati tisoč not na minuto. Danes imam rada tudi kitarista, ki zaigra pesem le s tremi akordi, če je dober človek. To se mi zdi zelo pomembno, saj z leti ne želim izgubljati energije za nepomembne ljudi.

Rudi: Za sodelovanje pri tej oddaji sem se odločil zgolj zato, ker sem poznal Evo. Rena (pevec skupine Kingston, op. p.) in Ireno (Vrčkovnik) sem poznal bolj površno, Wolfa in Mirne pa sploh nič. Dal sem si priložnost in danes sem iskreno hvaležen za vsakega, ki sem ga bolje spoznal. To je res lepo darilo, ko se družiš z dobrimi ljudmi.

Oba sta šolana glasbenika. Kako pomembno se vama zdi teoretično znanje?

Eva: V zgodovini je bilo ogromno ljudi, ki niso bili šolani, vendar so dosegli velik uspeh zaradi življenjske zgodbe ali načina sporočanja. Zgodba je torej na prvem mestu. Šola pa da druge vrste gotovosti, predvsem znanje. Ko sem nastopala v muzikalu, sem se ob zahtevanih tehnikah naslonila na znanje, ki sem ga pridobila v šoli. Če bi pela le doma, tega ne bi mogla izpeljati. Za uspeh šolanje ni njuno potrebno, je pa zelo dobrodošlo.

Rudi: Meni je izobrazba zelo pomembna. Zelo spoštujem čudežne otroke, genije, ki znajo takoj vse pravilno odigrati in s tem prepričajo druge, da jim sledijo. Mene zanima nekaj več od glasbe s tremi akordi. Zanima me glasba z vsemi niansami. Za projiciranje take glasbe je treba vedeti več. Včasih med petjem ne mislim le na interpretacijo, ampak tudi na note, za to pa je potrebno znanje.. Največji glasbeniki tega stoletja so bili odlični v teoriji. Težava naših glasbenih šol je v tem, da narobe predstavljajo teorijo …

Katere glasbenike tega stoletja ste imeli v mislih?

Rudi: V mislim sem imel predvsem klasične glasbenike. Vemo, da je bil Bach začetnik jazza, saj se je vse začelo v renesansi in baroku. Bil je prvi, ki je odkril nove barve in harmonije, in to na polomljenih in netemperiranih inštrumentih. Zaigral je malo sekundo, kar lahko primerjamo s tem, da bi v srednjem veku klicali hudiča! Od tam izhajajo začetki jazza, ki so se začeli kazati v 20. stoletju. Zanimive so zgodbe skupine The Beatles, ki so potovali čez ves London, da jim je nekdo pokazal, kako se odigra nov akord. Če pogledamo njihovo prvo in zadnjo ploščo, je napredek tak, da zvenijo kot druga skupina, saj so se z leti nenormalno hitro razvijali.

Eva: Če ti uspe v glasbi čez noč, je zelo pomembno, da začneš spoznavati glasbo tudi skozi teorijo, da veš, kaj poješ.

Nekateri glasbeniki ostajajo ves čas v varnem območju, drugi nenehno presenečajo, eni in drugi pa lahko na tej poti izgubijo občinstvo. Kaj je boljše?

Rudi: Tukaj ne gre za boljše ali slabše, ampak je odvisno od tega, kako slediš svoji duši. Nič ni narobe s tistimi, ki vse življenje ostanejo pri treh akordih, saj imajo publiko, ki jim sledi. Lahko so celo bolj ekspresivni kot tisti, ki delajo vse mogoče z glasbo.

Eva: Kot človek in kot glasbenik se razvijaš, saj nate vpliva toliko različne glasbe in drugih življenjskih resnic, da ne moreš ostati isti. Če si kantavtor in imaš več življenjskih izpovedi, sicer ne potrebuješ zapletene glasbene spremljave. Če rasteš v boljšega in bolj odprtega človeka, se preprosto moraš spreminjati.

Rudi: Iztok Mlakar bo vedno kralj pripovedi in ne potrebuje dosti drugega.

Katere glasbenike še posebej cenita in pri katerih sta se učila?

Eva: Teh imen je res veliko. Poslušam Boba Dylana, Toma Waitsa, všeč mi je Sting. Poleg Stingove glasbe mi je všeč tudi njegov življenjski slog, saj se ukvarja z jogo in da veliko na duhovnost. Cenim tudi veliko glasbenikov s področja jazza in klasikov, zato bi težko izluščila enega.

Rudi: Tudi meni je všeč Sting, podrobno pa sem analiziral tudi Michaela Jacksona – od njegove produkcije do pisanja besedil – pa Georgea Michaela, Princea … Vse to mi je zelo blizu. Rad poslušam kvalitetni pop kot tudi soul glasbo, ki meji na jazz.

Eva: Všeč mi je tudi Joni Mitchell. Ko razumeš estetiko neke umetnosti in imaš talent, potem lahko menjaš samo orodje. Ona piše glasbo, hkrati pa je tudi umetnica in slikarka, pri svojem pogledu na svet menja samo orodje.

Ali bi se tudi vidva ukvarjala s kako drugo vrsto umetnosti, če se ne bi z glasbo?

Eva: Zanima me fotografija in imam željo, da bi naredila kakovostno fotografsko razstavo.

Rudi: Vsekakor. Tudi meni je fotografija zelo blizu.