Kako postanem najboljša?

Ostanki dneva

Ljudje potrebujemo tolažbo in nasvet, kajti življenje je težko, v kapitalizmu, ki ne dopušča neuspeha, pa sploh, zato se čudim, zakaj je krščanska religija v 21. stoletju na stranskem tiru, saj svojim vernikom poleg motivacije ponuja »all inclusive«, tudi slikovito obredje, zlate kelihe in vrhunske vizualne užitke, da slovesa, ki ga je edino cerkev sposobna uglasiti na višjo frekvenco, niti ne omenjam.

Človeku vedno kaj manjka, naj bo v življenju uspešen ali neuspešen. Precej prepričana sem, da je sreča mit, lahen piš vetra, in ne nekaj, kar bi lahko ocenili s kriteriji »trajnosti«. Nikoli mi ne bo uspelo postati najboljša različica same sebe, kot je zdaj moderno, v tolažbo mi je, da sploh ne vem, kaj naj bi to bilo. Ideja se mi zdi podobna znameniti Andersenovi pravljici o Cesarjevih novih oblačilih, ko se vsi pretvarjamo, da vidimo, česar ne vidimo. Kakor koli, obupati ne smem, kako postanem najboljša, me bodo naučili na tečajih motivacije in osebne uspešnosti, osebne rasti in duhovnosti, vedeževanja in hipnoze. Modrost je zagotovilo za uspeh. Učili me bodo »coachi«, ki nikoli v življenju niso zagnali podjetja, ki bi omogočilo delo in zaslužek vsaj trem ljudem. Ničesar jim ne morem očitati, dovolj dobro preživljajo sebe. Spomnim pa se Butalcev, tistih, ki druge učijo, česar še sami ne znajo, kot je zapisal Milčinski, kdaj že? Oborožena z butalsko pametjo in gola v zlati kočiji tako postanem cinična, ko mi zrele ženske, uspešne podjetnice mojih let, predavajo o duhovnosti in naštevajo, katere motivacijske priročnike se splača prebrati, da bom srečna, uspešna, zadovoljna, zadovoljena itd. ženska srednjih let. Sama pri sebi si rečem, drage vzgojiteljice, prebrala sem jih, te knjige ali pa njim podobne, ko sem bila stara 20 let, pomagalo mi ni nič, pač nisem »glasna«, kot je rekla gospa Greta, takšna sem po naravi, kar pa še ne pomeni, da sem brez vrlin.

Tečaji uspešnosti in sreče so danes velik posel. Zlahka ugotoviš, da se v šoli nismo naučili ničesar, vsaj ničesar uporabnega za življenje ne. To je veliko razočaranje. Rada ošinem lestvico najbolje prodajanih knjig v Sloveniji, na njej na prvih desetih mestih najdem skoraj izključno knjige o duhovnosti in priročnike za uspeh. V »mojem« času, torej pred tridesetimi leti, v devetdesetih, so bili največji hiti med t. i. knjigami za samopomoč in delo na sebi Učbenik življenja, Celestinska prerokba, Kako si pridobiš prijatelje, Življenje je tvoje, Zaupanje itd. Obdobju se je kunštno reklo new age, poleg knjig pa so bili moderni tudi poduhovljeni glasbeni izvajalci, kot je bila denimo Enya. Mislila sem, da se bo vse skupaj počasi izpelo, pa dobiva vedno večje pospeške, postalo je industrija. Nekoč je bila mana za iščoče študente humanizma, danes je kruh za množice. Ljudje potrebujemo tolažbo in nasvet, kajti življenje je težko, v kapitalizmu, ki ne dopušča neuspeha, pa sploh, zato se čudim, zakaj je krščanska religija v 21. stoletju na stranskem tiru, saj svojim vernikom poleg motivacije ponuja »all inclusive«, tudi slikovito obredje, zlate kelihe in vrhunske vizualne užitke, da slovesa, ki ga je edino cerkev sposobna uglasiti na višjo frekvenco, niti ne omenjam. Ko hodim po Sloveniji, se včasih vprašam, kakšna estetska revščina bi bila v naših krajih in drugod, če bi ne bilo cerkva. Nič več ne očitam cerkvi prodaje odpustkov v srednjem veku. Zakaj bi plačevala za uro »uspeha« na zoomu, ne pa tudi za božanske občutke, da lahko sedim v gotski katedrali. Kdo mi ponuja več?


Smilja Štravs je novinarka, publicistka, radovedna iskalka resnice in lepote v ljudeh in stvareh, ki se trudi razumeti svet in svojo vlogo v njem. Svoje poti in stranpoti vam bo razkrivala v rubriki Ostanki dneva.