Bolj kot virusov se bojim ljudi

Dnevnik ozdravljene pesimistke

Vas je kaj presenetil sneg, ki je prejšnji teden nenadoma, sredi pomladi, zapadel in pobelil naš svet? Mene ni. Živimo v neki novi realnosti, v kateri lahko vsak dan pričakujemo nepričakovano. V kateri je edina stalnica našega življenja postala sprememba. Zakaj bi se torej razburjala zaradi nekaj centimetrov snega, ki na srečo vedno izgine? Za druge zadeve, ki se trenutno dogajajo okoli nas, ne morem dati roke v ogenj, da bodo tako hitro izginile. Tudi za novi koronavirus so najprej rekli, da prihaja iz Kitajske in da bo tako kot vsa preostala uvožena kitajska roba trajala kratko, največ nekaj tednov, 14 ključnih dni.

Zdaj pa ta virus mutira, postaja kubanski pa češki pa kosovski, najbolj se pa trenutno bojim angleškega seva, priznam. Ker če bo njihova različica virusa trajala tako dolgo, kot živi britanska kraljica Elizabeta, potem bomo, se utegne zgoditi, še dolga leta v karanteni. Tudi nedavno preminuli princ Filip je, berem v angleških časopisih, zapustil ta svet v svojih najboljših letih.

Ljudje smo, hvala bogu, trdoživi. Ne da se nas tako hitro iztrebiti. Hitro se prilagajamo novim razmeram. Nekaj, kar se nam je včeraj zdelo nepredstavljivo, je danes postalo nekaj čisto normalnega. Ni ga junaka, ki bi nam pred dvema letoma napovedal, da bomo danes živeli ujeti v kletkah svojega udobja, tisti, ki ga še imamo, a ne, in peli ujetega ptiča tožbo. Tak bi pred dvema letoma končal v kakšni ustanovi in s hudo terapijo. Ni ga junaka, ki bi nam pred dvema letoma napovedal, da bomo hodili z masko po cesti, ne bi ob tem doživel splošni posmeh. Ga ne poznam. In to kljub temu, da v medijih že leta poslušamo, da je scenarij, po katerem nas bodo napadli virusi in smrtonosne bakterije, realen in pričakovan. Zdaj vidim, da hollywoodski filmi, kot so Mad Max, Waterworld, Virus in številni drugi, niso samo plod domišljije in opojnih substanc množice nadobudnih scenaristov. Ne, nadarjeni so, da znajo dobro brati med vrsticami. In strah se vedno dobro prodaja.

A čeprav živimo v nekih predapokaliptičnih časih, je strah, vsaj jaz tako mislim, vseeno odveč. Ljudje kljub vsemu ne bomo tako hitro izginili s planeta, kot so izginili na primer tasmanski tigri. Ki smo jih pokončali ljudje. Ali pa na primer ptice dodo z eno najbolj tragičnih usod med izumrlimi živalmi sploh. Ljudje smo jih iztrebili v pičlih 80 letih od njihovega odkritja, in to predvsem zato, ker se nas niso bale. Pa bi bilo zanje mnogo bolje, če bi se nas.

Ne ne, ljudje smo drugačni, smo bolj trdoživi. Ne da se nas zlahka uničiti. V zgodovini smo umirali že zaradi različnih okoliščin. V preteklosti nas je tolkla kuga, potem španska gripa, v moderni dobi nas je napadla ptičja gripa, kmalu zatem smo znoreli zaradi norih krav, pozneje so nas zastrupljali z antraksom in chemtrailsi. Še vedno smo brcali. Nekaj let nas je pikal smrtonosni afriški komar, uničevala nas je svinjska gripa, pokončevali sta nas parkljevka in slinavka. In drame še ni bilo konec. Ebola in virus zika sta nas spreminjala v prah, črne koze pa so nas načrtno spravljale s tega sveta. To je že stotič, odkar vem zase, da človeštvo umira. Narod, ki povoha nogavice, in se na podlagi tega odloči, ali so »štumfi« za pranje ali ne … Takšnega naroda ne more uničiti noben virus.

In zato se tudi jaz ne bojim tega malega virusa. Bolj se ljudi bojim. Ker vsem ne morem ustreči, pa če se raztrgam na vse konce sveta. Da bo jasneje, o čem govorim, prilagam dnevnik mojega dopoldneva.

8.00 Grem pred hišo, da skidam sneg okoli avta. Nikogar ni in iz snega naredim majhnega sneženega moža, čisto tako, brez zveze, da se malo razveselim.

8.10 Soseda, ki je feministka – to vedno poudari, ko se srečava pri kantah za smeti (na sumu jo imam tudi, da je lezbijka) – me naenkrat jezno vpraša, zakaj nisem naredila raje snežene žene, ne moža. Sploh nisem opazila, da sedi v svojem avtu in me opazuje.

8.15 Okej, rečem. Ni problema. Poleg sneženega moža naredim majhno sneženo ženo. Luštkana sta.

8.17 Soseda (ki se ima za feministko) spet sikne skozi avtomobilsko okno, zakaj sem snežakinji naredila velike prsi, ker takšna slika degradira ženske na nivo spolnega objekta.

8.20 Medtem ko se trudim, da zmanjšam joške sneženi ženi, mi soseda, ki sta gejevski par, iz avta, v mimovožnji, besno žugata, da sem homofobična, ker bi lahko namesto heteroseksualnega para naredila tudi dva snežena moža. Pa nisem.

8.22 Soseda iz zgodnjega nadstropja se zdaj zadere z okna, zakaj snežakoma nisem nataknila mask. Pod korenčka jima prilepim papirnata robčka.

8.24 Dretje zbudi sosedovo podnajemnico, ki ima stanovanje v njihovi garaži. Skozi vrata pomoli glavo, prezirljivo namigne, da sem totalna tepka, ker ne vem, da na svetu obstajajo tudi ljudje, ki nočejo imeti definiranega spola.

8.25 Veganska družina iz sosednje ulice se zgraža, ker sem za nosova snežakoma nadela korenček. Korenček je zelenjava, pravijo, torej je hrana in ni spoštljivo, da jo uporabljam za dekoracijo na svojem sneženem artefaktu.

8.28 Nekdo me zdaj v hrbet zadene s kepo snega. Ne vidim, kdo je bil, samo slišim, kako se dere, da sem rasistka, ker sem naredila bel sneženi par.

8.31 Soseda se z zgornjega okna spet zadere, da me bo prijavila inšpekciji, ker ne nosim zaščitne maske.

8.33 Temnejši moški z brado in balkanskem naglasom zahteva, da zakrijem snežakinjo, da ji z nečim pokrijem telo, ker mimo moje hiše hodijo otroci in z razkritim ženskim telesom spodbujam razvrat in nemoralo.

8.36 Spet se oglaša soseda feministka. Zdaj hoče, da odstranim metlo iz rok snežene žene, ker očitno navijam za patriarhalni sistem, v katerem ženske igramo le stereotipno vlogo cankarjanske matere in gospodinje.

8.40 Spet se oglaša veganska družina, češ, kaka ovca sem, ker moj snežni par nosi zaščitno masko, ki nikogar ne ščiti pred ničimer.

8.43 Zagotovo sem SDS-ovka, slepo verjamem vladi in Janši, se spet dere soseda iz zgornjega nadstropja.

8.48 Slikar iz sosednjega bloka pomežikne in navrže, da bi bila lahko malo bolj kreativna in korenček z nosu premaknila malo nižje.

8.50 Pride policija, ker je nekdo prijavil spolno vznemirjanje v javnosti.

8.53 Medtem ko me legitimirajo, pride predstavnik mestnega odbora za enakopravnost spolov in etničnih manjšin. Grozi mi z ovadbo in denarno kaznijo.

8.58 Pride tudi ekipa oddaje 24 ur s Pop TV-ja; deset minut pozneje sem na Novi TV, kjer pod mojo sliko stoji napis: seksistka in rasistka iz Ljubljane, ki zavrača nošenje zaščitnih mask.

9.05 Pred mojo hišo stoji Vladimir Vodušek s svojo malo črno kamero.

9.08 Policija me zaslišuje, ali imam sodelavce pri kršenju zakonov in Ustave RS. Napišejo mi kazen, ker sem brez zaščitne maske in ker je na moji parceli več kot šest ljudi.

9.12 Sosed Sandi fotografira dogajanje s svojega okna in mi kaže osle.

9.17 Izza vogala pride ducat ljudi s transparenti, s katerimi izražajo podporo svobodi govora. Z druge strani prav tako pride skupina ljudi z vilami in kupom hlevske opreme, ki se derejo, da me je treba najprej politi s katranom, povaljati v perju ter me zvezano vleči skozi Ljubljano. Nastane vsesplošni kaos, protestniki na moji ulici prevračajo avtomobile, zažigajo kante za smeti in ruvajo okrasno rastlinje pred hišami mojih sosedov.

12.00 Sneg se je stopil. Skupina ljudi v moji ulici deluje rahlo zmedeno, praskajo se po glavi in drug drugega sprašujejo, ali kdo ve, kaj je vzrok za nastalo situacijo. Tako hitro, kot so se pojavili, tudi izginejo. Ostanem sama s snežakoma. Vmes sta se stopila. V lužici ležita dva korenčka.

V tem vidim dva nauka zgodbe. Prvi kaže, v kaj smo se ljudje spremenili. Zaradi lanskega snega. Če bi že na začetku upoštevala drugi nauk te zgodbe, bi ob 8.11 sosedi feministki pokazala srednji prst. Zabrusila bi ji, naj pometa pred svojim pragom, in zdaj ne bi bila slabe volje.

Tako je to, če ima človek rad ljudi in je prijazen in ustrežljiv. Narobe svet.


Katarina Keček je novinarka, voditeljica in ne nazadnje pisateljica, ki vsak ponedeljek orise svoj pogled na dogajanje v zadnjem tednu v rubriki Dnevnik ozdravljene pesimistke.