INTERVJU: Ali Žerdin je raziskal, kaj je šlo narobe

»Ni več rokenrola,« pravi Ali Žerdin, urednik Delove Sobotne priloge, ki je pred kratkim izdal knjigo z naslovom MMXX: Leto nevarne bližine. V knjigi je zbral informacije in razmišljanja o tem, kaj je v Sloveniji šlo narobe, da smo imeli v drugem valu toliko smrtnih žrtev.

V katerem trenutku ste se odločili, da ne bodo dovolj besedila za časopis, ampak da ta tema zahteva kar knjigo?

Odločitev, da se lotim pisanja knjige, sem sprejel sredi lanskega decembra. Šlo je za trenutek, ko je postalo jasno, kako tragične so razsežnosti epidemije v Sloveniji. Nekaj dni zatem, ko sem se lotil pisanja, je Slovenija na seznamu držav, ki jih je epidemija najbolj prizadela, če upoštevamo število mrtvih na milijon prebivalcev, prehitela Italijo. Le še Belgija je bila v tistem trenutku bolj prizadeta.

Drugi razlog, da sem se lotil pisanja, je bil odgovor na eni od vladnih tiskovnih konferenc. Vprašanje je bilo samoumevno: zakaj ukrepi v drugih primerljivih državah delujejo, v Sloveniji pa imajo mnogo manjše učinke. Na samoumevno vprašanje je oseba, ki je pametna in je šolana, odgovorila z varnim odgovorom: »Ne vemo.« Niti hipotez si ni drznila predstaviti. Ko sem slišal odgovor »ne vemo«, sem v pol ure napisal kazalo knjige. In podnaslov. Kaj je šlo narobe.

V letu dni je izšlo cel kup domačih, pa tudi prevedenih knjig na temo epidemije koronavirusne bolezni. Ampak vaša je drugačna, ker ste se osredotočili na dogajanje pri nas, kajne?

Drži. Kot novinar se debela tri desetletja ukvarjam predvsem s Slovenijo, slovensko družbo in politiko. Pri iskanju odgovora na vprašanje, kaj je šlo narobe, me je zanimal predvsem odnos med politično oblastjo in družbo.

Ko spremljamo dogajanje po svetu, lahko vidimo, da tudi v tujini ugotavljajo korupcijo pri nakupih, da imajo tudi težave v javnem zdravstvu, da tudi ni dovolj cepiv … Je torej res pri nas šlo bolj narobe kot drugod?

Za Slovenijo je bilo ob menjavi oblasti značilno visoko zaupanje v vlado. Pričakovanja, da bo nova vlada pod vodstvom Janeza Janše sposobna zamejiti epidemijo, so bila visoka. Zaupanje je med epidemijo ključnega pomena. Kajti ljudje so se samoumevnim pravicam pripravljeni odreči, če imajo dober razlog, da oblastem zaupajo. Zaupanje pa je kot tkanina. Uničenje ene nitke v tej tkanini ne pomeni dosti. Če pa je pretrganih preveč nitk zaupanja, ljudje ne bodo več omejevali svojih druženj z drugimi ljudmi. Jeseni smo se preprosto bali napačnih stvari. Nismo se več bali virusa, pač pa smo se bali, da bi nas policija ali inšpekcija kaznovala.

Mislite, da bi z drugimi odločevalci lahko bilo zelo drugače?

Joj, me lahko vprašate kaj lažjega? Nikakor ne morem trditi, da bi bila denimo Šarčeva vlada uspešnejša. Šarčeva vlada je zamujala z nabavo zaščitne opreme. Je pa res, da je v kratkem času postavila robusten sistem testiranj in zelo hitro ustavila javno življenje.

Se vam zdi, da so bili v zadnjem letu bolj prizadeti starejši, še posebej tisti v domovih, ali mladi, o katerih je zdaj vse več podatkov, ki dokazujejo, da se jim je zaradi ukrepov tudi psihično, ne le fizično stanje drastično poslabšalo?

Starejši so umirali. Leta 2020 je umrlo 4000 ljudi več, kot jih umre v navadnem letu. Če vemo, da v Sloveniji na leto umre okrog 20.000 oseb, razumemo, da se nam je leta 2020 zgodila tragedija. Cena, ki jo med epidemijo plačuje mlajša generacija, pa bo vidna šele čez leta. Mladina se bo soočala s psihološkimi težavami, hkrati pa se bo poznalo, da je bila prikrajšana za izobraževanje.

Kdaj je bilo vas najbolj strah virusa?

Virusa me je strah ves čas. Ne strinjam se, da se moramo z njim spopadati. Ne strinjam se, da moramo z njim v vojno. Ne. Virusa se moramo bati in bežati. V dilemi beg ali boj se odločim za beg. Sicer pa sem bil v največji osebni stiski novembra lani, ko sem moral v UKC na lažji poseg. Bal sem se, kaj bi bilo, če bi bil sam okužen in bi virus prinesel v bolnišnico.

Kako se je spremenilo vaše življenje v zadnjem letu?

Ni rokenrola, ni kina, ni druženja. Čakam, da se konča zima in se bom lahko s prijatelji srečeval vsaj na prostem. Najbolj pa me straši, da ne vem več, kaj je dovoljeno in kaj prepovedano. Znam brati Uradni list in vendarle ne zmorem slediti, katera ravnanja so v nekem trenutku dovoljena in katera niso.

ALI ZERDIN FOTO: UROS HOCEVAR