Intervju: Nina Ivanišin upa, da ima gledališče še prihodnost

Članica igralskega ansambla Drame Nina Ivanišin je ustvarila avtorski projekt Moj prvi informans z delovnim naslovom Sea Wall, s katerim se začenja tudi konceptualna prenova programske platforme Drama Laboratorij. Zaradi ukrepov si bo mogoče predstavo ogledati v neposrednem spletnem prenosu premiere, odigrane v petek, 16. aprila, ob 20.00, in reprize, odigrane v soboto, 17. aprila, ob 20.00. V uprizoritvi igra Klemen Janežič, mi pa smo ob tej priložnosti tej izvrstni igralki, ki se zdaj predstavlja tudi kot avtorica, zastavili nekaj vprašanj.

Mislite, da bi se lotili take avtorske predstave, če bi gledališča normalno delala?

Bi se. Moje zanimanje za programsko platformo Drama Laboratorij in moja želja po sodelovanju v njej obstaja že od njenega nastanka. Res pa za to zaradi moje zaposlenosti v rednem programu ni bilo najti potrebnega časa. Nič hudega. Tako je bil pa čas, da so nekatera zanimanja dozorela oz. se izostrila. Edina razlika bi bila verjetno v tem, da bi se informansa lotevala v živo. Res pa je, da sta me epidemija in iskanje rešitev za gledališče v tem času med mojim delovanjem v strokovnem svetu Drame pripeljala do Simona Stephensa in njegovega besedila Sea Wall v interpretaciji britanskega igralca Andrewa Scotta. Tako da – vse vpliva na vse.

Projekt je plod vaših razmislekov o prihodnosti teatra. Kaj mislite, kaj bo z gledališčem v prihodnje?

Projekt je bolj plod mojih razmislekov o preteklosti teatra. Potreba po artikulaciji mojih dosedanjih dognanj oz. bolj artikulaciji novih vprašanj. Gre za preizkus same sebe. Kakšen natanko bo rezultat, še ne znam napovedati. Gotovo nič revolucionarnega, upam pa na vsaj minimalni premik. Kakšno bo gledališče prihodnosti? Mislim, da bo kot vedno do zdaj posledica tega, kar bo zanimalo ustvarjalce. Če sklepam po sebi, se bo fizična razdalja med nastopajočim in gledalcem še krajšala in skupno bivanje daljšalo. Predvsem upam, da gledališče sploh ima prihodnost. Globoko verjamem, da jo ima, ampak se name seveda noben odločujoči ne ozira.

Kaj pa mislite o gledališču po spletu? Zdaj snemamo predstave na odru – ampak ko se je začela tehnika snemanja, se je hitro izkazalo, da predstave na odru niso dovolj. Da kamera zahteva drug tip igre, da ni dovolj oder, ampak je treba iti ven, v resnične ambiente …?

Teater po spletu je neka rešitev, ne vem, ali je najboljša, je pa edina, ki jo trenutno sploh imamo, da prihajamo v stik z gledalci. Nekatera gledališča jo sprejemajo, druga jo zavračajo. Obe poti sta legitimni. Seveda pa gre za popolnoma drug medij, ki zahteva druga, posebna znanja, ki jih gledališčniki trenutno po metodi poskusov in napak še usvajamo. Mogoče še ni čisto jasno, ali predstava se dela za čas, ko si jo bo nekoč mogoče ogledati v živo, ali se popolnoma posvetimo spletu – kateri obliki se mora prilagoditi prenos vsebine. Ali so bolj iskana znanja gledaliških režiserjev ali filmskih oz. televizijskih režiserjev, realizatorja športnih prenosov, sodelovanje vseh naštetih? Ne vem, ali se strinjam, da oder za »stream« ni dovolj; menim, da je oder vse, kar potrebuješ, samo uporabiti ga je treba tako, da ti služi. Ampak še vedno se na koncu postavlja vprašanje razlike med posneto gledališko predstavo in televizijsko dramo.

Kaj najbolj pogrešate med epidemijo?

Kakor verjetno vsi najbolj pogrešam sproščeno, svobodno, neomejeno gibanje, fizično bližino svojih prijateljev, način dela, ki smo ga vajeni, polne dvorane ljudi, bivanje brez nenehnega oprezanja za nevarnostmi, ki menda prežijo z vseh strani …

Imate kakšne načrte za poletje?

Za poletja imam strašne načrte, ampak mislim, da je pametneje od načrtovanja prehajati iz dneva v dan in se sproti prilagajati.