Novinarji so krivi za vse. Mar res?

Pamet v roke

V Sloveniji je novinar lahko čisto vsak. Samo črke abecede mora znati pisati, niti to, da jih zna povezati v besede, ni potrebno. Včasih je bil to spoštovan poklic; morda ni prinašal tone denarja, je pa prinašal ugled. Danes, ko je eden od nacionalnih športov iskanje krivde za kar koli, pogosto slišimo stavek: Mediji so krivi.

Sicer stavek ni izum koronahisterije, le še pogosteje se pojavlja. Pred leti je bil v soboto ob šestih popoldne na primer organiziran shod za pravice živali. Ni trajalo dolgo, ko so se aktivistke kar na lepem začele razburjati, da so za vse grozote, ki se dogajajo živalim, krivi novinarji. Navzoči predstavniki sedme sile so se začeli spogledovati med seboj, sprašujoč se: Čakajte malo, mi smo krivi, da kravam pozimi iz gobca visijo ledene sveče? Mar so za to odgovorni mediji?

Seveda je pri tem treba poudarjati odgovorno, nevtralno novinarstvo, novinarstvo, v katerem novinar sledi dejstvom in poroča o stvareh. Ne govorimo o gobezdalih, ki jih najamejo stranke in ki uživajo v žaljenju vse povprek in interpretaciji dogajanj prosto po Prešernu. Hkrati se moramo zavedati še nečesa: novinar ima nad sabo urednika, ta direktorja in kdo ve še koga. Vsem pa je vladar denar. Z njim je povezana dobra gledanost, dobra prodaja. In kaj narod najraje gleda, bere? Hudo se motite, če menite, da so to lepe zgodbe. Ne, ljudje imajo najraje smrti in ločitve. Če se torej v medijih tudi v časih, ki niso tako srhljivi kot zdajšnji, najbolje prodajajo negativne novice, potem za to pač niso krivi novinarji, ampak – če pod vse potegnemo črto – denar.

Med epidemijo se je sprva veliko tarnalo tudi o tistih delavcih, ki so morali ne glede na virus v službo. Tovarne, bolnišnice in tako naprej. Da so ves čas delali tudi novinarji, se ni spomnil nihče. In verjemite, če jih predsednik vlade ne bi nagnal z novinarskih konferenc, češ da je tako varneje za vse, bi ne glede na razsežnost epidemije hodili na konference. Novinarji in fotografi.

In za konec še tole: tudi novinar hodi v službo, da dobi plačo. Nihče ne hodi v službo samo zato, ker bi ljubil svoje delo. NIHČE! Tako mora tudi novinar krmariti med tistim, kar mu narekuje vest, in tistim, kar šefi pričakujejo od njega. In ob tem je krog sklenjen. Če ste kdaj v kakšnem medijskem podjetju doživeli stečaj ali podpisovali pogodbo z novim lastnikom, ste verjetno slišali stavek: Če ti kaj ni všeč, lahko greš. Na cesti jih čaka 200, ki bodo delali namesto tebe – za manj denarja, za slabšo pogodbo. Ker – saj niste pozabili: novinar je pač lahko vsak. Diplomirani novinar pa ne more kar prijeti za skalpel in zarezati v telo, ne more na sodišču braniti kogar koli. Kot bi dejal neki veliki Slovenec: le čevlje sodi naj Kopitar!


Irena Pirman dela v novinarstvu od leta 1990. Je vaditeljica joge in borka za pravice živali. Že nekaj let z veseljem sodeluje v ljubljanskih Dnevnih centrih aktivnosti starejših.