Vinil, ki te ljubim vinil

Vižmarska kronika

Odkar vem zase, me zanima glasba. Pa ne klasika, daleč od tega. Mainstream pop, rock. Prvi spomini segajo že v rosna otroška leta, kaka štiri leta sem bil star, ko sem na gramofonu staršev začel vrteti vinilke. Vinilne plošče, če hočete. LP-je. Ena izmed pesmi, ki mi takoj pade na pamet, je Dolina našeg sna znamenite bosanske zasedbe Pro Arte. Prva vinilka, ki sem si jo kupil sam, pa je bil album Synchronicity angleške zasedbe The Police. Zaradi komada Every Breath You Take, seveda. Včasih glasba ni bila tako lahko dostopna, in si moral zaradi ene skladbe pač kupiti celo ploščo. Ni bilo druge. V splošnem so bila osemdeseta leta, ko sem odraščal, zlata jama prodaje vinilnih plošč in tudi sam sem bil eden od teh, ki se je na to »navlekel«. Spomnim se, da sem ob neki priložnosti kupil 15 albumov naenkrat. 15 vinilk. V DZS-ju nasproti Maximarketa. Domov me je peljal pa prijatelj na avtomatiku: sedel sem zadaj, osem plošč v levi roki in sedem v desni. Skratka, nisem se ga mogel prijeti, razen če bi se kako drugače »pričvrstil« (saj veste, kaj mislim). Obe roki sta bili zasedeni. Dokaj komično je bilo vse skupaj, a nekako sva pridrajsala v Vižmarje. Zaton vinila v začetku devetdesetih me je kar malo potrl, ampak sem se hitro navadil na cedejke. Bile so bolj praktične, pa digitalni zvok, ki je oh in sploh boljši – danes vem, da ni čisto tako. Pa da so tako rekoč neuničljive – tudi to se je kmalu pokazalo za neresnico. Tako kot vinilka se lahko spraska, preskakuje in ne dela dobro, če površino, kjer je posnet material, prijemaš z mastnimi prsti. Da je izdelava CD-jev praktično identična vinilkam, mi je jel pripovedovati Martin Žvelc, moj takratni šef na RTV-ju. Gospod obvladajo zvok in kar je takega. Bil sem precej presenečen, ko sem izvedel, da so prvi glasbeni CD-ji izšli že leta 1981 … zanimivo. Na presenečenje vseh pa je CD po samo dvajsetih letih začel usihati, prevladovati so začele digitalne možnosti. Skladbo ali ves album si si lahko kar naenkrat pretočil z interneta na računalnik, nekaj kasneje pa tudi na mobilni telefon. Kakovost zvoka je sicer nekaj slabša (mp3), ampak dovolj dobra za povprečnega poslušalca – saj vendar nismo vsi dirigenti, da bi imeli 100-odstotni posluh. Zadeva je bila nadvse praktična, kar naenkrat si lahko odnesel s seboj enormno količino glasbe – praktično kamor koli. Pa vendar, to ni bilo to. Nekaj manjka. Bom rekel nekaj »za v roke prijet«, upajoč, da ne zvenim kot odslužena prostitutka. Mlajši bralci bodo nemara težko razumeli, o čem zdaj nakladam, saj te izkušnje pač nimajo in je tudi ne morejo imeti – odrasli so v digitalni dobi. Nam, starim prdcem, pa je šla vsa ta praktičnost počasi na živce. In tako se je začelo pred dobrimi desetimi leti – ponovni vzpon vinila, vinilnih plošč. Sprva počasi in previdno, kot dva ljubimca, ki se prvič spravljata k stvari, potem pa vedno bolj pogumno.

Počasi je začel Jurij v Googlov iskalnik vpisovati gesla, kot so »gramofon«, »nakup gramofona« itd. Na začetku ni bilo lahko – enostavno ni bilo ponudbe. Preletal sem tudi vse slovenske trgovce, ki imajo trgovine s tehničnim blagom, ampak ne. Gramofonov nimamo. Plošče pa so se dobile – bodisi v kateri izmed prodajaln rabljenih plošč (v najboljših časih so bile v Ljubljani tri) bodisi po internetu. Nekaj sem jih dobil tako, da so mi jih podarili ljudje, ki bi jih sicer vrgli stran. Ob teh primopredajah sem se seveda tepel po glavi, vedoč, da sem jih nekoč tudi sam množično podarjal in s tem ignoriral očetovo modrost, da »čez sedem let vse prav pride«. Ni jih bilo sedem, prej dvajset, ampak – point taken. Ob prebiranju meni ljubih medijev, ki so skoraj brez izjeme vsi povezani z glasbo, sem tudi izvedel, da je prodaja vinilnih plošč v zadnjih nekaj letih v ZDA in Veliki Britaniji že skoraj na taki ravni, kot je bila konec osemdesetih let. Ta trend je naplavilo tudi v Slovenijo in seveda so se ob tem pojavile tudi »gnide« – vedno se –, ki so v tem videle možnost hitrega zaslužka na bedakih, kot sem jaz, ki sem pripravljen dati nesorazmerno veliko denarja za tistih 100 gramov vinila. No, zdaj jih je 180. Pojavili so se kar naenkrat, od nikoder. To je fenomen, ki mi ga je opisal stric Martin iz Bele krajine, ki je bil voznik težkega tovornega vozila. Vozil je po Rusiji. Tako mi je pravil: »Peljem se po cesti, ravni, kot bi jo z ravnilom narisal. Na levo in desno samo travniki in polja. Ene hiše ni bilo, do koder je oko seglo. Pa vendar je bilo kot po nekem čudežu, ko sem se ustavil ob cesti, da bi si malo odpočil, v nekaj minutah pri kamionu kakih 15, 20 ljudi. Daj cigareto, imaš kaj drobiža, imaš kakšno čokolado in podobno. Od kod hudiča so se vzeli? Če ni nikjer nič in se še skriti nimajo kam? Mar iz zemlje?« Tako nekako je tudi s temi platen-dilerji. Kar čez noč. Poln jih je fejsbuk, poln jih je internet. Pa nimam nič proti, če ima kdo doma nekaj plat in bi jih rad prodal. Ti bodoči kandidati za »gazelo leta« pa prodajajo nove, še v polivinil zavite plošče, za precej navite cene. Pa kaj res ni nič več sveto? A se noben več ne boji države? Kako lahko prodajaš na črno takole javno, vsem na očeh? Mi zbiratelji pa gledamo tiste plate, kakor bi lačnemu psu pokazal kos mesa, gledamo bebavo kot zaljubljen najstnik pa malo se nam cedijo sline, kakor bi nas pravkar sunila srčna kap. »Mater, lej to … novi Maidni … to moram imeti! Čakaj, koliko je cena? A samo 45 evrov?« »Džabe, stari. Džabe.« »Dobro, ni ravno džabe. Bom delal več, bom delal ob nedeljah. Bom delal čez praznike. Bom delal … delal bom.« Ja, saj, delal bom in delal … poslušal pa očitno ne, ker ne bo časa. Ampak saj ni stvar v tem, kajneda? Važno je, da je v zbirki nov, lep, neomadeževan in bleščeč kos plastike. Ki je, roko na srce – ipak sem sin plastičarja –, vreden, tako na počez, kakih 10 centov.


Jurij B. Hudohmet je glasbeni urednik, sobar, navijač Liverpoola, mož, oče. Ne nujno v tem vrstnem redu.