Komentiramo: Vse o pedofilih v knjigi

Pred kratkim se je tudi pri nas začelo glasneje in celo z imeni govoriti in pisati o profesorjih, ki se spravljajo na svoje študentke. In čeprav večinoma obsojamo vsakega, ki se s položaja moči skuša približati tistim, ki bi jih moral ščititi, varovati, izobraževati, je dejstvo, da se nam še vedno postavlja kar nekaj vprašanj. Je morda dekle samo namigovalo? Ali pa ni dovolj glasno zavrnilo osvajalca?  Zakaj pa ga ni takoj prijavila! Pa saj se je samo zaljubil … Tako nekako razmišljamo. Ker ne vemo! Ne vemo, kaj pomeni biti krhek, nemočen, izpostavljen. A to lahko takoj spremenimo! Samo vzemite v roke uspešnico Moja temna Vanessa Kate Elizabeth Russel in jasno vam bo, zakaj je tako zelo grozno, če se nekdo v zrelih letih spravi na mladoletno osebo.

Moja temna Vanessa je bil eden najbolj težko pričakovanih romanov lanskega leta in je vsekakor izvrstno branje v vseh pogledih – ne samo da vas zgodba potegne, ampak daje tudi veliko snovi za razmislek. Avtorica je zgodbo izvrstno zapakirala, tako da vedno znova odstira novo plast, nova čustva, nove poglede na pedofilijo in žrtve. Čeprav menda ni pisala iz lastnih izkušenj, je očitno, da se na temo več kot dobro spozna.

Vanessa je bistro dekle, ki ji pri 15 letih napovedujejo same uspehe v življenju. A 17 let pozneje njeno življenje še zdaleč ni idealno. Tako kot živi v zanemarjenem stanovanju, tako je zanemarila tudi sebe. Kaj je normalna zveza, ji ni jasno, saj tudi sicer nima urejenih odnosov z bližnjimi. Še vedno pa ohranja stik z nekdanjim profesorjem in prvim ljubimcem. Je bila njuna ljubezen res iskrena, čista, romantična? Ko profesorja vse več deklet obtoži nadlegovanja, Vanessa  svoj odnos z njim zagleda v novi luči.

Ko boste brali knjigo, se vam bo sprva vse zdelo zelo preprosto. Dekle se je pač zaljubilo v profesorja in imelo z njim razmerje. Ko pa se plasti druga za drugo odstirajo, postaja vse bolj jasno, da je bilo zraven tudi veliko, veliko manipulacije. Vanessa je bila najbolj osamljena med sošolkami in njen učitelj je to brez dvoma zaznal. Osamljeno, nerazumljeno, zakompleksano dekle je hitro sprejelo pomoč in naklonjenost učitelja, ki ji je bil v marsičem tudi vzor. Njegove pohvale so ji polepšale dan. V svojem vsakdanu ni imela veliko stvari, ki bi se jih veselila, zato je bilo še toliko pomembneje, da ni izgubila naklonjenosti mentorja. In je bila zanjo pripravljena narediti tudi kaj več kot samo stvari, ki bi si jih sama želela …

Inteligentnemu manipulatorju, ki ima veliko več življenjskih izkušenj od v vsem podrejenega mladoletnika, ni treba nikogar posiliti! S čustvenim izsiljevanjem se lahko doseže tudi to, da – kot junakinja romana Vanessa – izkoriščeni še desetletja ne vidi stvari v pravi luči. Ljudje smo različni; nekateri v vlogi žrtve uživajo, naša Vanessa pa prav zato, ker ni hotela biti žrtev, še toliko dlje ni sprejela resnice, da je v resnici bila prav to. Ne samo, da ji je tip vzel nedolžnost, vzel ji je tudi vsako možnost, da bi lahko zaživela normalno življenje in imela stabilno partnerstvo.

Spolno predatorstvo običajno povezujemo s fizičnim nasiljem. Ampak psihično nasilje je – kot dokazuje ta izjemna zgodba – lahko še veliko veliko hujše in ima dolgotrajnejše posledice!