Moj zaročenec iz Afganistana

Moj zaročenec Marc hoče, da se preselim k njemu v Ameriko. Nič nimam proti temu, da bi živeli v njegovi prelepi kalifornijski vili s pogledom na morje. Ne glede na to, kako se bova odločila, moj zaročenec želi samo to, da vem, da sem kraljica njegovega srca. Prepričan je bil, da ne bo več ljubil, odkar mu je usoda vzela ljubljeno ženo. In zdaj spet ljubi. Mene.

Tudi njegov 15-letni sin David me obožuje. Kliče me mama in mi redno pošilja e-pošto iz kolidža.

Mislim, kako naj rečem ljubezni ne? Ne gre, no. Katera ženska pa ne sanja o tem, da bi jo osvojil seksi, neskončno romantičen kirurg, ki je poleg vseh vrlin, ki jih premore, še nesramno bogat?

Samo eno težavo vidim v vsem tem. Moj zaročenec Marc ni nič od tega. Moj zaročenec Marc je izmišljena oseba, ki operira po spletu in išče naivne ženske, od katerih bo izsesal denar. V tujini takim prevaram pravijo »keshfishing«, policija, ki se ukvarja s spletnim kriminalom, pa ocenjuje, da so angleške državljane spletni prevaranti s tovrstnimi spletkami samo lani ogoljufali za 63 milijonov funtov.

Ker imam lepo slikico sebe na Facebooku, dobivam kar veliko podobnih poskusov. Po navadi takšne modele takoj blokiram, a tretji val epidemije je povzročil, da sem se morda za trenutek ali dva počutila, kot bi me napadel dolgčas, čeprav se, priznam, nisva srečala vse od avgusta 1974, ko sem zaradi njega narobe obrnjena visela eno uro z drevesa in se mi je potem tako vrtelo, da so me morali nesti domov. Še danes ne vem, s čim sem si takrat prislužila tisti sedemdnevni hausarest.

No, v glavnem, samo in le zaradi dolgočasja kliknem ja. Pridi, Marc, v moj dolgočasni svet, no pridi, bova en ristanc odigrala.

Vse se je začelo pred dvema tednoma, ko sem dobila prošnjo za prijateljstvo od nekega Marca Sendmana, ki je po poklicu nič več in nič manj kot nevrokirurg. Na slikah gledam neverjetno privlačnega moškega, modre oči, rahlo valoviti lasje, nasmeh za reklamo za zobno pasto, natrenirano telo, nekaj tetovaž. Hm.

Marc je drugače iz Los Angelesa, trenutno pa je na misiji Združenih narodov v Afganistanu.

Tovrstni primeri spletne prevare izvirajo po navadi iz Nigerije ali Gane, večinoma so povezani z vojaškimi poklici, kar jim pride zelo prav, ko morajo pojasniti svojim »zaročenkam«, zakaj se ne morejo oglasiti na videoklic.

Marc je bil takoj neposreden in ni okolišil: »Všeč si mi, želim vedeti vse o tebi, o tvojem življenju, si poročena, imaš otroke?« Zanimalo ga je tudi, ali imam hišo ali stanovanje. Večina prevarantov reče, da so vdovci, in dodajo še neko tragično zgodbo o nesrečni ljubezni. Žalostna zgodba je zelo pomembna, ker takrat slepar pokaže, da je iz krvi in mesa, da je občutljiv, čustven človek, ki se ne boji resne zveze.

Marcova žena je umrla zaradi raka, pred petimi leti. Bila je ljubezen njegovega življenja, še danes objokuje njeno izgubo, veliko noči in dni je preživel na njenem grobu. »Z njo je takrat umrlo tudi moje življenje,« mi napiše Marc. Oh, kako žalostno. Skoraj potočim solzico.

Potem mi pošlje nekaj slik sebe v Afganistanu, pa iz Kalifornije, na obali s sinom … Pobrskam na spletu za temi slikami in čez nekaj minut jih najdem na Instagramu. Marc je v resnici dr. Felipe Arrasola, plastični kirurg iz Kolumbije, ki ima na tisoče sledilcev. Po nekaj dneh dopisovanja mi Marc predlaga, da greva na Google Hangout. Tudi ta sprehod do drugega družbenega omrežja je klasična poteza spletnih goljufov, ker vedo, da jim Facebook lahko kaj hitro izbriše lažni profil.

Marc nadaljuje svoje zapeljevanje. 48 ur po tem, kar sva postala spletna prijatelja, me hoče videti. Naslednji dan mi prizna, da sem njegova sorodna duša. Hoče vedeti vse o meni, napiše mi, da sta njegovi najljubši barvi rdeča in zelena. »Rdeča pomeni ljubezen,« napiše moj zaročenec, »zelena pa je barva svobode. Ko ti dve barvi zmešamo, dobimo ljubezen čistega srca.«

A daj ga srat, no.

Marc mi piše o svojem življenju v Afganistanu. Ne samo da je nevrokirurg, moj zaročenec mora tam delati vse – amputira noge, roke, ušesa, pa jih potem spet šiva nazaj. Ko moj Marc ne operira in ne skrbi za ranjence, potem kuha in čisti po kampu. Čisti heroj, vam rečem.

Spet mi pošlje dve sliki, na katerih je kup ameriških vojakov. Pojma nimam, kateri od teh s prahom prekritih vojakov je moja prava ljubezen. Iščem sliko po spletu, ugotovim, da je bila prva fotka posneta v begunskem centru v Gvatemali, druge slike mi ni treba iskati, spodaj desno piše »Kamp Delta, Gvantanamo«. Pa ga pobaram za to drugo sliko, kaj pa je to zdaj. Marc prizna, da so to v resnici slike njegovega kampa, vendar je napis na sliki dodan zato, da zmede sovražnika. Pismo, kako pretkano.

Teden dni čakam, kdaj mi bo Marc rekel za denar. Prav zanima me, kako bo to izvedel. Teden dni pripravlja teren, bogi, njegovo življenje je niz tragedij. Mama je umrla pri njegovem porodu, oče je umrl nekaj let zatem v prometni nesreči. Marc je edinec, stari starši, pri katerih je živel, so tudi umrli, sam je. Sam s sinom, ki živi v nekem ameriškem internatu, bogu za hrbtom.

Potem mi napiše, da ima težavo, ker ne more dvigniti denarja s svojega bančnega računa v Afganistanu. Rad bi se potegnil iz tega vojnega pekla, vendar potrebuje dovoljenje Združenih narodov. ZN so grozen delodajalec, vam povem, res, moj Marc ni dobil niti enega dneva dopusta, ko ga je del sovražnega šrapnela zadel v roko. Ali je bilo to morda v nogo? Joj, ne vem več, moj Marc se stalno moti.

Enkrat mi je pisal, kako se je njegova ljubezen končala s prevaro in izdajstvom. Pravi, da je takoj vrgel ženo iz hiše, ko jo je ujel z ljubimcem. V minuti je bila pred vrati, mi napiše.

Čakaj malo, rečem, to je ta ženska, nad katere grobom že pet let točiš solze?

Kdo bi vedel, Marc v resnici ni samo en človek.

Marc je 24 ur na spletu in vidim, da se za njegovim imenom skriva več oseb. Samo eden izmed Marcov obvlada spodoben angleški jezik, preostali so večinoma polpismeni. Zato mu včasih napišem Milton, Milo, Michel … moj Marc nikoli ne protestira.

Vsak dan je bolj zaljubljen vame.

»Ljubezen moja, ti si zaslužiš ves svet,« mi okoli treh ponoči piše v naletu ljubezenskega zanosa. »Žal ti jaz tega ne morem dati, lahko pa ti dam svoje srce in življenje. V posest za nedoločen čas.« Napišem samo okej, ne da se mi nakladati, njega nič ne zaustavi. Ko ga vprašam, kaj ga je pritegnilo na mojem FB-profilu, reče, tvoje modre oči. Moje oči so zelene, ampak kdo bi se ukvarjal s podrobnostmi, ko smo globoko sredi te usodne romance.

Moj zaročenec mi pošlje sliko sina Davida, ko je imel okoli osem let. Na njej piše Santa Claus. David je zelo droben za svoja leta in hodi na kolidž Santa Katalena v Kaliforniji. Ta šola res obstaja, sem jo šla preverit. Vendar je samo za punce.

Tudi bodoči krušni sin mi pošlje mejl, pravi, da se ima fajn v šoli, vendar ga sošolci zafrkavajo, ker nima iPhona. Nima niti iPada. Toži, da mu oči ne more poslati denarja, ker ima blokiran račun. Hej, ne morem dovoliti, da moj posinovljenec tako trpi, zato mu napišem, da bom poklicala šolo in da se bom z njimi pogovorila o tem nadlegovanju. David takoj odpiše in se opraviči za svojo stisko, noče, da kličem šolo in jih gnjavim zaradi takšnih malenkosti.

Potem se spet oglasi moj Marc. Združeni narodi se strinjajo z njegovo odpovedjo, končno. Vendar mora, prede gre domov, opraviti še eno, zadnjo, nevarno misijo v Afganistanu. Tako nevarno, da mu ZN ponuja zanjo milijon dolarjev. Marc hoče, da spravim njegov denar. Do najine poroke. Pošljem mu izmišljen e-naslov [email protected]. Takoj dobim e-pošto nekega odvetnika, Arnolda Johnsona, ki piše, da mu moram poslati 6500 funtov za razne takse in davek, če želim, da se mi nakaže Marcov denar.

Zmedena sem. Takoj pišem svojem zaročencu. Kako naj pošljem tolikšno količino denarja nekomu, čigar niti glasu ne poznam? Od Marca zahtevam, da se vidiva in slišiva. Marc mi pošlje video dr. Felipeja Arrasolo, ki nekaj pleše, naklada v nekem kolumbijskem narečju in mi pošilja poljubčke.

Nekaj dni mu ne pišem, ne da se mi več iti teh igric. Marc pošilja obupana sporočila: »Ne ljubiš me več. Moje srce je zlomljeno.« Nič ne odgovarjam. Ko vidi, da ne trzam, mi znova piše njegov sin: »Mama, zakaj se ne oglasiš? Obljubila si, da boš vedno z mano. Zelo sem žalosten, zakaj mi to počneš?«

In če verjamete ali ne, zaradi tega neobstoječega tamalega čutim celo rahlo slabo vest.

Končno Marc privoli, da se slišiva po telefonu. Ne moreva se videti, ker je njegov telefon poškodovan in kamera ne dela, lahko pa se slišiva. Tudi prav. Pokliče me neki človek v nekem čudnem narečju, ki je daleč od ameriškega, pojma nimam, kaj govori, nič ga ne razumem. Okoli njega je veliko hrupa, slišim kup otroškega smeha. Naslednje dni me Marc zasipa s sporočili. Piše, da je njegovo življenje v nevarnosti. Potem spet piše: »Draga, brez zaupanja sva nič. Pošlji denar.«

Končno je tretje ustavitve javnega življenja konec, tudi dolgčas se je vrnil domov, nazaj k sosedom. In potem končno naredim tisto, kar bi morala narediti vsaka ženska, ki se ji javljajo neznani moški po internetu: blokiram jih.


Katarina Keček je novinarka, voditeljica in ne nazadnje pisateljica, ki vsak ponedeljek orise svoj pogled na dogajanje v zadnjem tednu v rubriki Dnevnik ozdravljene pesimistke.