INTERVJU: Maria Ana Kolman o svojem poslanstvu

Maria Ana Kolman je zanimiva ženska. Ko je bil njen sin v hudi zdravstveni stiski, je iskala čudežno rešitev. In jo našla. Sicer je bila do terapij sprva zelo skeptična, zato se je še sama poglobila v zdravljenje energijskega polja in odkrila novo ljubezen oziroma strast. Danes je velika poznavalka sibirske kulture, mitologije in ljudskega zdravilstva.

Maria Ana Kolman bo imela od tega četrtka redno rubriko, v kateri bo v ospredje vedno postavila kakšno zanimivo temo. Za uvod pa smo ji postavili nekaj vprašanj, da jo bolje predstavimo.

O čem ste sanjarili, ko ste bili majhni?

Če me je kot deklico kdo vprašal, kaj bom, ko bom velika, sem imela vedno drugačne odgovore: zdravnica, arheologinja, slikarka ali kiparka, pisateljica … Ko je prišel čas, da si izberem študij, sem se odločila za svetovno književnost in germanistiko. Literatura je bila od otroštva moja velika ljubezen. Še preden sem šla v šolo, me je dedek naučil branja in najlepši spomini na moje zgodnje otroštvo so spomini na najine bralne urice.

Danes pa se ukvarjate s šamanstvom. Ste morda zato tudi vi šamanka?

Nikakor ne! Šamanizem sem raziskovala in se ga tudi učila kot najstarejšo filozofijo, psihologijo, religijo in medicino. Šaman si lahko le po krvnem nasledstvu ali po volji duhov, ne po lastni odločitvi! Šamanizem ni del evropske kulture, zato na človeka, ki ne razume šamanske kozmologije, ne more delovati. Lahko je le učinek placeba.

Vam je kaj žal, da ste za študij izbrali književnost in germanistiko, ker se danes ukvarjate s povsem drugimi stvarmi?

V času šolanja sem imela dva izjemna učitelja slovenščine – Mileno Rozman in Franceta Pibernika, ki sta mojo ljubezen do literature še poglobila. Nič drugega me ni zanimalo takrat kot le knjige. Najstniška leta sem preživela kot »knjižni molj« in že pred vpisom na ljubljansko filozofsko fakulteto prebrala vse svetovne klasike, vse Nobelovce, slovenske pesnike in pisatelje, med študijem pa tudi že posegala po literaturi v nemškem in angleškem jeziku, pozneje pa tudi v ruščini.

Kdaj pa vas je začelo vleči v zdravilstvo in šamanizem?

Verjetno se sliši precej nenavadno: zdravilstvo sem začela raziskovati zaradi nezaupanja v učinek zdravljenja, ki sta ga pri zdravljenju mojega starejšega sina uporabljala dr. Boris Laptev in dr. Valentina Kharlova. Še nikoli prej nisem slišala za informacijsko in energijsko medicino, kaj šele za nenavadne ruske tehnike diagnostike in zdravljenja energijskega polja. Poznala sem sicer kar nekaj zdravilcev, vendar mi njihovo »polaganje rok« ni vzbujalo nobenega zaupanja. Toda pri mojem sinu je šlo vendarle za življenje in zame je bil najpomembnejši učinek zdravljenja. Tako sem ob opazovanju načina zdravljenja iskala tudi odgovore na vprašanje, kako deluje zdravljenje človekovega energijskega polja. Sprva sem se lotila študija knjig Barbare Brennan, pozneje pa študij nadaljevala pri ruskih doktorjih energijske in informacijske medicine.

Zakaj se vam zdi Sibirija tako zanimiva?

Sibirija je eden redkih koncev sveta, ki ohranja svojo prvinskost. Narava je čudovita: tajge, stepska prostranstva in visokogorje na jugu Sibirije so tako zelo odmaknjeni od civilizacije, da tam veljajo le zakoni narave. Zato tam živijo srečni ljudje. Mi je pa Sibirija dala tudi neprecenljivo bogastvo: znanja s področja fitomedicine in šamanizma.

S čim se trenutno ukvarjate?

Trenutno se ukvarjam z redakcijo in lektoriranjem druge knjige mojega mlajšega sina Walterja, ki pluje z jadrnico okrog sveta. V svoji prvi knjigi 10 m svobode je opisal potovanje do brodoloma, ki ga je doživel sredi Atlantika, v drugi knjigi pa opisuje nadaljevanje poti po dogodku, ki je bil zanj tudi »življenjski brodolom«.

Tudi sami ste izdali že več knjig. Kar tri ste posvetili drevesom. Zakaj?

Drevesa sem želela predstaviti širše, kot jih opisuje botanična literatura, zato sem zbrala mite in legende o drevesih, razložila pa tudi njihovo zdravilnost – ne le v tradicionalni oz. ljudski medicini, ampak tudi znanstveno dokazano zdravilnost dreves, potrjeno v kliničnih raziskavah. Drevesa pa so ne nazadnje tudi »pesmi, ki jih zemlja piše nebu«, kot je zapisal libanonski pisatelj in pesnik Gibran Khalil Gibran. In res: koliko čudovitih pesmi je posvečenih drevesom in koliko slikarjev je drevesa upodobilo na svojih platnih.

Nam lahko zaupate še kaj o novi knjigi?

Knjigo Altajske zgodbe sem začela pisati med epidemijo covida, ko nam je bil odvzet eden od temeljnih pogojev za srečno življenje – svoboda. Kajti svoboda v prvotnem pomenu praslovanske besede pomeni »pripadanje samemu sebi«.

Altaj je moj drugi dom. Tam pod Beluho, najvišjo goro Sibirije, naj bi bila po mitih in legendah Zemlja s popkovnico povezana z ozvezdjem Oriona. Mnogi verjamejo, da je tam Šambala ali Belovodje, mesto Velikih učiteljev, altajski raj na zemlji ali Zlata dežela. Na Altaju sem našla vse tisto, kar sem dolga leta iskala v knjigah, pri učiteljih in šamanih: pripadanje sami sebi. Ko sem stopila na pot mojega življenjskega poslanstva in uresničevanja nekega višjega namena, mi je Altaj kot popotnico podaril neprecenljive zaklade: srečo, zdravje, modrost, ljubezen, blaginjo in svobodo. To knjigo zato v zahvalo posvečam Altaju.