Koga je pravzaprav povozil čas?

Pamet v roke

Pregovor Mladost je norost danes slišimo bolj poredko. Kajti danes je mladost čislana do zadnjih kotičkov vesolja. Kdo danes dobi službo? Mladi in lepi ljudje seveda. Izkušnje niso več pomembne, kajti tisto, kar je pri številnih delodajalcih poleg lepote in mladosti še posebej cenjeno – in je domnevno povezano v mladostjo –, je dobro poznavanje svetovnega spleta in spretno križarjenje po družbenih omrežjih. »Veš, ti mladi drugače razmišljajo, oni imajo to v sebi,« je mnogokrat slišati. Seveda razmišljajo drugače – saj so pač mladi –, ampak tisto DRUGAČE je vedno mišljeno, da razmišljajo BOLJE. Pa pustimo zlajnano trditev, da ti na samotnem otoku Google ne bi mogel pomagati. Ali pa tisto, povezano z Googlom, zakaj se v šoli mladi učijo vse mogoče, ko je tako ali tako vse na Googlu – na račun tega se je kot vedno duhovito pošalil Tilen Artač v prejšnji oddaji Kaj dogaja?

Če si torej star, in meja se postavlja že tam okoli 45. leta, nisi za nobeno rabo. Betežni metuzalem, ki te je povozil čas. Tista večina, ki tako razmišlja, bi si morda lahko ogledala oddajo na National Geographicu, ki je na primer dokazala, da imajo mlajši morda res boljši spomin, starejši pa imajo izrazito bogatejši besedni zaklad. Tisti, ki tako razmišljajo, naj se kdaj pozanimajo o organizacijah, ki so namenjene upokojencem – in videli bodo, da tam starost ni omejitev, pa če gre za učenje angleščine pri osemdesetih ali joge pri petinosemdesetih. Da, njihove »bojne rane«, se pravi gube, so vidne na vseh njihovih obrazih, a si jih ne ženejo k srcu. Kajti to srce je še vedno mlado in vedoželjno. Precej bolj kot po letih mlado srce ali srce tistih, ki si skušajo daljšo mladost kupiti z botoksom. Saj s tem ni v resnici nič narobe – če ženski (ali moškemu) to vliva samozavest, če meni, da je v družbi lepše, bolje sprejet/-a. Naj si botoks pač vbrizga. Tisto, česar nima nobeno lepotilno sredstvo, tisto, kar danes izumira, pa so modrost, dobrosrčnost, prijaznost, ki odlikujejo starejše generacije. Te, mimogrede, so novo realnost komuniciranja po Zoomu hitro osvojile – vsi sicer pravijo, da je boljši osebni stik, a če ne gre drugače, si mnenja, izkušnje, znanje, humor in dobroto delijo prek računalniškega zaslona.

Koga je torej povozil čas? Tiste, ki opevajo tehnologijo in računalniško znanje, rokohirstvo z mobilnimi telefoni, ki lahko vsak hip odpovedo – ali tiste, ki znanje skladiščijo v možganih in dobroto v srcu?


Irena Pirman dela v novinarstvu od leta 1990. Je vaditeljica joge in borka za pravice živali. Že nekaj let z veseljem sodeluje v ljubljanskih Dnevnih centrih aktivnosti starejših. 

DELITE