Shopping, shopping in Graz

Vižmarska kronika

Vsakdo iz generacije, ki je še služila vojaški rok (v JLA), ve, kaj pomeni kazenski bataljon. Za vse druge pa razlaga: kazenski bataljon je bil sestavljen iz vojakov, ki so med služenjem vojaškega roka storili težji prekršek. Da bi bila stvar še hujša, so bili v takem bataljonu tudi starešine, častniki, ki so bili ravno tako kaznovani in posledično malce bolj nadrkani kot drugi. In po navadi je bilo to v neki vukojebini, beri: odročnem kraju, kjer še trgovine ni bilo, kaj šele kake oštarije. In tako sem prišel do spoznanja, da je Mercatorjeva prodajalna v Vižmarjih nekaj podobnega. Mi, vaščani, smo krivi že tega, da živimo v ljubljanskem zaledju, trgovke pa … kdo bi vedel. Morda je kdaj kakšna kaj pozabila plačati ali kaj podobnega, v glavnem, namrščene, nadrkane in vsekakor proti svoji volji v Vižmarjih. Vedno česa ni, vedno kaj manjka ali pa je v hladilniku jogurt 14 dni čez rok. Nekoč sem ga tako prešerno nagnil, da je bilo veselje, in ga že skoraj pol spil, preden sem ugotovil, da je pokvarjen. Potem je šel seveda ven, skozi nos, skozi usta, čez pol ure pa še zadaj. Neugodno, vam povem. Nekaj časa smo se razburjali, zdaj pa vse skupaj obrnemo na šalo. En nedavni primer:

J: A špargljev nimate?

Prodajalka: Sezona špargljev je mimo, gospod.

J: A je tudi konec sezone paradižnikov, glede na to, da tudi tega nimate?

P: Ne! Sezona paradižnikov se pa še ni začela!

In oba padeva v krohot. Tako kot so me Primorci v Izoli nekoč prepričevali, da ni sezona orad. Pa saj jih gojite, mona … kakšna sezona, jebote. Ni pa kaj dosti drugače niti v večjih trgovskih centrih, kamor pa nerad zaidem. To, kar kupim v mali trgovini v desetih minutah, za to v veliki rabim eno uro, saj npr. paradižnikovo mezgo iščem kot zmešan. Ko že obupam, srečam katero od prodajalk, ki vljudno pove: čez en kilometer desno, tam, pri svežih ribah, pa še 300 metrov naprej … oh yeah. Res fajn.

Pred kratkim sem imel neke opravke v Šiški, pa me je pot zanesla v Alejo, ta famozni novi šoping center. Ki je bil itak pol časa, odkar je odprt, zaprt zaradi  korone. Stal sem tam kot Alica v čudežni deželi ali, kot tu na Balkanu rečemo, kot Fata v Intersparu. Najprej sem se vozil okrog, da me je žena vprašala, če glumim Alaina Prosta, ko mi je po kakih 72 krogih le uspelo najti uvoz na parkirišče. Z istimi gumami, mind you. In ko sem tako začuden taval okrog, sem se pribil še v en znak in naša je seveda morala pripomniti, naj gledam predse. Jawohl, herr Obersturmführer. Pa prideva noter, vprašam na informacijah, kje je pisarna, ki sem jo iskal, pa pravi Dolenjček: »Samu naravnost pol pa tam vakuli.« Kdo je dal tebi džob, majster. Ajde. Potem pa šibam tam peš, jebemti je velik plac, sem mislil, da grem z Golnika peš v Kranj.

A se je glih ena starejša gospa pred mene nasrala, čakam 15 minut. Ona pa milijon vprašanj, pa še tulele pa takulele, pa tole, gaspud, kaj pa tole … oooo jebote … onaj što te napravi. Pridem na vrsto in me zgrabi. Številka 2. Saj se je trudil uradnik, moram reči, samo mene je navijalo ko mater, pa sem si mislil, ta bi bila pa lepa, da se podelam tu, pa tako lep nov center, a ne. Ironija. Na srečo mi je potem le uspelo priti do WC-ja, ki je bil seveda oddaljen kot Vižmarje od Šmarjeških Toplic.

Neverjetno, kako hitro lahko človek hodi, če je zadeva resna. In pravi žena, ko sem opravil, če bi šla še na en drink. Pa se mi je že malo mudilo, ura je bila 13.30, čez eno uro smo imeli snemanje oddaje. Sem rekel, pojdiva raje domov, da ne bo Gartnerja kap, če se ne javim. Greva ven, zadovoljen, ker sem opravil, pa reče žena, greva še za ene čevlje pogledat. Saj vsi vemo, kaj pomeni, ko ženska reče za ene čevlje pogledat? Sem rekel: »Ti kr pejt, grem jest na kavico.« Mislim, da sem jih spil pet, ko se je gospa Hudohmetova vsa zadovoljna pojavila z novimi šuhami. Ampak kaj želim povedat? Da smo kot družba čisto zašli, da so šoping centri nova zabava, in če je bila včasih zabava ples, koncert ali kakšna podobna prireditev, je zdaj zabava iti v šoping center in zagoniti denar. Ne vem, kako je z vami, osebno raje vidim, če imam zvečer več ali toliko kot prej denarja na tekočem računu kot pa manj. In zdaj, ne da bi si hotel nakopati jezo kakšnega gibanja #metoo – za to krivim vas, ženske. Vse tiste, ki vas moški tako zelo prikrajšujemo za vaše osnovne, elementarne pravice. Katere že?


Jurij B. Hudohmet je glasbeni urednik, sobar, navijač Liverpoola, mož, oče. Ne nujno v tem vrstnem redu.