Umetnost ležanja na kavču

Ostanki dneva

Tako dobrega leta za ležanje na kavču še nismo imeli. Pomislite, drage dame, kako ste leta in leta žrle svojega najdražjega, da imate poln kufer njegovega ležanja na kavču in gledanja televizije. Na izlet naj vas pelje! Potem pa se je pred dobrim letom dni vse spremenilo, vaš življenjski sopotnik je čez noč prejel državno priznanje za ležanje na kavču, ve, ki se v davni preteklosti niste mogle upreti užitkom šopinga na zahodu, pa ste prejele vsaj tolažilno nagrado – nakup s kavča … in za povrh ste privarčevale še pri kavah in aperolu.

Kavč je razmeroma mlada pogruntavščina v zgodovini industrijskega oblikovanja. V nasprotju s stolom, ki ga poznamo že tisočletja, so prvi kavči iz manufakturnih angleških delavnic začeli prihajati šele po letu 1850, ko so izumili spiralne vzmeti. Štiri leta prej je bil patentiran šivalni stroj, in šele to dvoje je zagnalo proces izdelave oblazinjenega pohištva, kakršno poznamo danes. Prej so na dvorih in v bogatih plemiških hišah poznali zgolj udobnejše stole s tkanimi polnili, medtem ko je ljudstvo stoletja sedelo na lesenih klopeh. Zofa oziroma divan je postal središče premožnega doma za časa viktorijanske Anglije, središče delavskega doma pa šele po drugi svetovni vojni.

Če vam naštejem deset najbolj ikoničnih kavčev v zgodovini tega kosa pohištva, ne boste vedeli, o čem govorim. S stoli bi bilo veliko lažje, medtem ko kavč v svojem bistvu velja za precej brezoblično gmoto poliuretanske pene, ki v svetu oblikovanja ni naredil kakšne omembe vredne kariere. No, ena izjema vendarle je, to je zofa Bocca italijanskega proizvajalca Gufram, ravno lani je praznovala 50 let. Bocca je zofa, kot pove že ime, ki upodablja ženske ustnice, in je leta 1970 nastala v oblikovalskem biroju Studio 65. Navdih zanje so bile zapeljive ustnice Marilyn Monroe, čeprav je zgodba o sedenju v naročju ženskega poljuba 35 let starejša. Leta 1935 je kontroverzni španski umetnik Salvador Dali, očaran nad hollywoodsko igralko Mae West, naslikal njene majhne rdeče ustnice v obliki kavča. Ideja je tako pritegnila angleškega mecena Edwarda Jamesa, da je zahteval, naj Dali igralkine ustnice pretvori v tridimenzionalno skulpturo.

Nadrealistični provokator se je lotil dela, in tako mu je leta 1938 uspelo narediti model zofe, ki je bil naročniku všeč in so ga nato izdelali v londonski dekoraterski delavnici Green & Abbott. Original je danes na ogled v muzeju Boijmans Van Beuningen v Rotterdamu, druga različica je v Dalijevem muzeju v Figueresu v Španiji in tretja v londonskem muzeju Viktorije in Alberta, zofo pa pod imenom dalilips izdelujejo v španskem podjetju BD Barcelona Design. Guframova Bocca, ki je modernizirala Dalijevo genialno domislico, se je v sedemdesetih in osemdesetih letih 20. stoletja spremenila v enega najbolj kultnih in razvpitih kosov pohištva. Zofo v kričeče rdeči barvi so si želeli imeti vsi pomembni ljudje v svetu zabave, postala je priljubljen rekvizit za modna snemanja in elitne zabave. A naj bodo Dalijeve ali Guframove ustnice, to seveda ni kavč, na katerem bi lahko udobno ležali, upoštevajoč navodila katere koli vladne ali nevladne strokovne skupine. Ležanje na kavču je vendar umetnost.


Smilja Štravs je novinarka, publicistka, radovedna iskalka resnice in lepote v ljudeh in stvareh, ki se trudi razumeti svet in svojo vlogo v njem. Svoje poti in stranpoti vam bo razkrivala v rubriki Ostanki dneva.

DELITE