50 odtenkov modre

Dnevnik ozdravljene pesimistke

Hvala univerzumu, naši vladi in zdravi pameti, tretji val, zadnji lockdown je za nami. Tudi tega smo preživeli. Ne vsi, na žalost. Z vsakim valom virusa nas je manj. Berem statistiko, da je Slovenija lani, če gledamo od druge svetovne vojne naprej, zabeležila najvišjo številko mrtvih državljanov.

Konec prvega vala epidemije smo praznovali s preletom letal, konec drugega z odkritjem cepiva, konec tretjega virusnega naleta pa z odprtjem gostiln. Bogve kaj vse nas še čaka po teh prvomajskih praznikih. Normalno življenje, kot smo ga poznali, morda?

Za nami je kar noro obdobje. Veliko smo izgubili, mnogo smo se tudi naučili. Upam, da res, čeprav nam zgodovinska dejstva ne kažejo slike, da bi se ljudje iz napak naše preteklosti kaj naučili. Nenehno smo na nekakšnih popravnih izpitih.

Tako se okoli nas ves čas nekaj dogaja, občutka, da bi se kam premaknili, pa nimam. Država caplja na mestu, zdaj že več kot leto dni, in hektično išče rešitve iz tega krožišča brez postavljenih kažipotov. Ko poskušam to našo ljubo državico pogledati z nekega objektivnega kota, ne glede na to, ali se postavim v ptičjo ali polžjo perspektivo, se mi zdi, kot da smo vsi skupaj v nekem starem razmajanem čolnu in da smo zdaj ravno sredi razburkanega morja. Voda nam zaliva čoln, mi pa se na to ne oziramo. V tej krhki leseni lupini se med sabo prerivamo, prepiramo, obtožujemo drug drugega … namesto da bi skupaj zagrabili za rešitev, ker vsem grozi ista nevarnost, če v čoln vdre voda. Ne, ob vsej tej aktivnosti se naše plovilo nevarno guga, nam je vseeno, komolčimo se naprej. Čoln je vse bolj v nevarnosti, mi z njim tudi, še vedno nam je vseeno. Zanašamo se na lepo vreme.

In čeprav se nam mogoče zdi, da se ves čas premikamo, se v resnici sploh ne. Optična prevara naših pričakovanj. Podobna temu, ko vse življenje verjamemo, da se Sonce, ta velika žareča zvezda, čez dan premika po našem obzorju in nam določa ritem življenja. V resnici je Sonce na mestu, okoli njega se premika Zemlja. In mi z njo.

Po tem zadnjem, nenavadno drugačnem letu od vseh, ki smo jih preživeli, opažam nove posebnosti Slovencev, ki se mi prej niso zdele tako v nebo vpijoče. Pa ne mislim na to folklorno posebnost, da smo en tak fleten narod, ki se lahko skrega čisto o vsem. Ampak res čisto o vsem. Lani smo se prepirali o tem, ali ta covid sploh obstaja ali ni morda izmišljen in je vse navaden nateg? Kje so zdaj ti teoretiki zarot? Aha, zdaj so proti cepivom. Potem smo tekmovali v tem, kdo pozna koga, ki pozna koga, da pozna koga, ki je fasal virus. Na smrt smo se skregali okoli mask, nositi, ne nositi. Potem smo špekulirali o tem, ali je v bolnišnicah res gneča ali ne. So vsi zdravniki podkupljeni ali niso? Pa so prišla cepiva. Na vse možne načine se zdaj koljemo okoli vprašanja cepiti ali ne. S prijatelji se moram pogovarjati o tem, katero cepivo bo kateri izbral. Če bomo sploh lahko izbirali. Kot bi bili vsi skupaj ne vem kakšni hudi epidemiološki strokovnjaki. Niti eden izmed nas ne zna argumentirano pojasniti ali svetovati, zakaj AstraZeneca ja, pa Moderna tudi in zakaj Sputnik ne. Pa nisem sploh prišla niti blizu politike. Tudi tam se dogaja čuden igrokaz brez scenarija. Izbire igralcev sploh ne bom komentirala. Kdaj bo naslednja avdicija? Ni čudno, da ob vsem tem kaosu tudi normalni prej ali slej znorijo.

In če potegnem črto po zadnjem zaprtju regij, opažam tri pomembne stvari, zaradi katerih se povprečen Slovenec takoj razburi. Te zadeve mu v hipu nabijejo tlak pod strop, zanje bi bil pripravljen celo protestirati na ulici in se morda tudi boriti, če bi bilo potrebno.

Prva taka stvar, ki me je močno presunila in pri kateri sem končno dojela, kako pomembno življenjsko dejstvo to pomeni majhnemu narodu, s katerim živim in diham zrak, je smučanje. Ja, smučanje. Ljudje so bili pripravljeni za par ur smučanja na Krvavcu ali Kranjski Gori ali na kakšnem drugem prekrasnem slovenskem smučišču narediti marsikaj. Čakati v vrsti, se testirati, čakati v vrsti, biti potrpežljiv, čakati v vrsti. Kakšna ljubezen, kakšna strast.

In to so bili večinoma ljudje, ki jih je vlada zaprla za zidove za več kot leto dni, ki je vsem omajala ekonomsko stabilnost, mnogi so izgubili službe, prijatelje, svojce. Ukrepi so jim omejili stike z družino, prijatelji, sodelavci, zaprli so jih v hiše, stanovanja, pahnili v depresijo, negotovo stanje. Ukrepi zastraševanja in represije so se menjavali hitreje kot umazane nogavice. Ti ljudje so, ko je padel sneg, ko je mraz pokril slovenska smučišča, pozabili na kruto realnost, v kateri živijo. Za tistih nekaj ur čistega užitka s hladno belino so bili pripravljeni storiti marsikaj. Če to ni strast, potem ne vem, kaj je. Nikoli prej nisem te velike ljubezni do smučanja tako doumela, kot sem jo letošnjo zimo.

Druga stvar, ki je v teh lockdownih moje sodržavljane močno udarila po čustvih, je bilo seveda zaprtje gostiln. Pa ne toliko zaradi strahu, kako bodo gostinci in njihovi zaposleni preživeli brez dela, ali dobre hrane, ki jo tam radi uživamo. Ne, bolj nas je prizadela odsotnost pitja kavic z znanci in prijatelji pa kakšnega piva vmes se tudi ne bi branili. In nikoli na družbenih omrežjih nisem opazila toliko fotografij kofetkanja na terasah kafičev, kot jih vidim zadnje dni. Kako je lahko ena majhna nepomembna stvar, ki se nam je še pred kratkim zdela nekaj najbolj normalnega in naravnega, kavica z nekom, v enem letu postala tako dragocena dobrina. Koliko hvaležnosti sem čutila v teh izlivih sreče, kavica na terasi, sonce, ljudje, ah.

Državljanska nepokorščina ali tihi protest proti ukrepom se je v bistvu začel s prepovedjo kavic. Lahko nam zapreš gostilne, bare, kavarne, diskoteke … Nikogar ne poznam, ki bi se zato manj družil ali spil liter kave manj kot prej. S komer potrebuješ trenutek ob kavi, si ga boš pač naredil. Doma, na klopi ali pa na pumpi. Je pa odpadlo na kupe nepomembnih in morda tudi nepotrebnih kavic, tistih kar tako, mimogrede, z nekom pač, ki si ga srečal, kar je tudi dobro. Kradljivci časa. Ne, zdaj pijemo kavo s tistimi, s katerimi hočemo in si to želimo. In bolje, da ne računam, koliko se je promet na vseh bencinskih postajah povečal samo zaradi kavic.

In zadnja in tretja stvar je seveda vsem nam ljuba soseda Hrvaška. V resnici bolj njena fascinantna obala, ki jo imamo Slovenci po tihem itak za svojo. Glede na to, kakšen eksodus Slovencev gledamo vsako leto tja nekam proti hrvaški obali, proti obljubljeni Indiji Koromandiji, bi se lahko Slovenija za dva poletna meseca k sosednji državi kar pripojila. Da ne omenjam, koliko ljudi poznam okoli sebe, ki vse leto sanjajo in živijo samo za to, da gredo lahko poleti na svojo ljubo hrvaško obalo, na svojo skalco, v svoj zalivček.

Zato me pravzaprav sploh ne preseneča majhno število protestnikov na slovenskih ulicah. Ki so sicer slikoviti, priznam, vendar so mlačni in ne prinašajo večjih političnih afirmacij. Pri večini protestov imam zgolj priokus želje po rušitvi vlade, ne vidim pa, da bi program protestnikov prinašal kakšne konkretne rešitve. Okej, vlado zrušimo s kolesi in zvončki, kaj pa potem? Volitve? Z istimi igralci? Dajmo se no malo zbrat.

Povprečni Slovenec bi se protestov zagotovo udeležil, če bi vlada recimo zaprla vsa smučarska središča in bi zima minila brez drsenja po belih strminah. O mati mila. Tega se je očitno zavedala tudi naša vlada, zato je smučanje dovolila, pod strogimi ukrepi, a vseeno. Ljubezen ne pozna ovir.

A pri zadevi, ki je za slovenski narod izjemno perečega pomena, skoraj tako, kot večno vprašanje, katero pivo je boljše, Union ali Laško, se vse ustavi. Vse se konča pri naši dragi hrvaški obali. To je ljubezen brez meja, strast brez primere, to je preprosto 50 odtenkov modre. Pri vprašanju dopusta se potrpežljivost in strpnost povprečnega Slovenca kratko malo zaključi, izgine, konča. Končala se je lani, ko je zaradi dopustovanja pod drevesi borovcev, ovitih v aromo sredozemskih vonjav in zvokih dalmatinskih klap, moralo biti vsega hudega konec. In letos bo zagotovo tudi tako. Ljubo doma, kdor ga ima.


Katarina Keček je novinarka, voditeljica in ne nazadnje pisateljica, ki vsak ponedeljek orise svoj pogled na dogajanje v zadnjem tednu v rubriki Dnevnik ozdravljene pesimistke.