Kam se je izgubil moralni kompas?

Pamet v roke

Potem ko so policista Dereka Chauvina spoznali krivega za smrt Georgea Floyda, se je takoj izkazalo, da pravica ni slepa oziroma da ljudje gledajo na dogodek z različnimi očmi. Čeprav je ugasnilo življenje, so desničarji povsod po svetu bolj ali manj napadli odločitev sodišča, češ da je zmagala drhal. Bi bil odziv drugačen, če bi bil Derek temnopolti policist, George pa belec? Zagotovo. Razpredanj, da naj bi bil Derek zakrknjen kriminalec (kot so desničarji opisovali Georgea), sploh ne bi bilo. Črncev, bi rekli, pač ni škoda. Kam se torej izgublja moralni kompas, če je življenje vredno toliko kot barva človekove kože (ali pri nas toliko kot pripadnost stranki ali celo zgolj spolu, moškemu seveda)? Je večina sveta sploh kdaj imela moralni kompas?

Ob tej razsodbi se takoj poraja primerjava s primerom Rodneyja Kinga, ki so ga štirje losangeleški policisti leta 1991 pretepli (po pregonu so ga aretirali zaradi vožnje v vinjenem stanju), a na njihovo smolo je celotno dogajanje nekdo posnel in to posredoval televizijam. V nasprotju s Chauvinom četverica ni bila obsojena, kar je sprožilo nasilne proteste po Los Angelesu, med katerimi je množica uničevala vse mogoče, tudi na primer prostore malih, nič hudega slutečih podjetnikov. Da, tudi ti protestniki so izgubili moralni kompas, in pred kamere je moral stopiti celo Rodney King in jih prositi, naj vendar nehajo.

Samo nekaj let po protestih, leta 1995, se je zgodilo razvpito sojenje proti O.J.-ju Simpsonu, ki so mu sodili zaradi umora nekdanje žene Nicole Brown in njenega prijatelja Rona Goldmana. Zaradi dogodkov, povezanih z Rodneyjem Kingom, se je temnopolta Amerika z izjemami, med katerimi je bila na primer Oprah Winfrey, postavila na O.J.-jevo stran, policijo obtožila rasizma in navijala, da bi ga spoznali za nedolžnega. In so ga res. Nepozaben je prizor iz nadaljevanke Ameriška kriminalka, ki opisuje dogajanje, v katerem se temnopolti porotnik obrne k O.J.-ju z dvignjeno pestjo z znak zmage. O.J. je bil pravzaprav prvi temnopolti Američan, ki je bil oproščen zaradi barve svoje kože, ne spoznan za krivega zaradi nje. Ali je O.J. res morilec, je druga stvar. Res je, da se je policija takoj osredotočila nanj in drugih osumljencev ni iskala. In če preberete knjigo O.J. is innocent and I can prove it, zadeva vsekakor precej smrdi. A če kaj, so si losangeleške oblasti po razsodbi oddahnile, ker še enih norih nemirov ni bilo. Tudi po lanski smrti Georgea Floyda jih ni bilo; gibanje Black lives matter je bilo dostojanstveno in poklanjali so se mu celo nekateri policisti. Moralni kompas je bil le na delu!

Kruta realnost po Chauvinovi obsodbi pa je takoj spet pljusknila v obraz z novico, da je samo dan po njej pod streli policistov umrlo šest ljudi – okoliščine so bile različne in ne gre zanikati dejstva, da morajo policisti vsak dan sprejemati težke in nevarne odločitve. In dejstvo je tudi, da se na tisoče teh srečanj med policisti in civilisti, do katerih prihaja vsak dan, konča brez smrtnih žrtev. Ko gre za življenje in smrt, je včasih treba sprejeti odločitev v delčku sekunde in policistom res ni lahko. In jim, glede na izgubo moralnega kompasa čedalje večjega števila človeštva, še dolgo ne bo.

Najbolj žalostno pa je, da nekateri storilci svojih dejanj niti ne obžalujejo. Avgusta leta 2017 je v mestu Charlottesville James Alex Fields Jr. z avtom namenoma zapeljal med množico mirnih protestnikov, ki so nasprotovali manifestaciji belih supremacistov in kukluksklanovcev. Fields je ubil enega človeka in jih ranil 19. Ti preživeli imajo še vedno travme in prejemalo grožnje belih supremacistov. In zakaj je pravzaprav šlo? Ti supremacisti, trdno prepričani o superiornosti bele rase, so namreč nasprotovali odstranitvi kipa južnjaškega generala Roberta E. Leeja, za kar so se zavzemali tako temnopolti kot številni belopolti Američani. Usodnega dne so se tako na »nasprotnih« straneh znašli zagovorniki odstranitve in tisti, ki so ji nasprotovali, med katerimi so bili številni oboroženi pripadniki paravojaških enot in kukluksklana.

Fields je bil sicer spoznan za krivega in bo do konca življenja v zaporu, vendar svojega dejanja ne obžaluje.

Nekaterim pač ni pomoči, drugi pa se moramo truditi, da svet spremenimo na bolje, tudi če nam kdaj rečejo, da smo zaradi tega drhal.


Irena Pirman dela v novinarstvu od leta 1990. Je vaditeljica joge in borka za pravice živali. Že nekaj let z veseljem sodeluje v ljubljanskih Dnevnih centrih aktivnosti starejših.