Simona Weiss bi danes praznovala …

Danes, 29. aprila, bi kraljica ljudskih src, kot so imenovali Simono Weiss, praznovala 58. rojstni dan, vendar je žal pred petimi leti in pol zaradi hude bolezni umrla. Simona se je na slovensko glasbeno prizorišče vpisala in postavila kup novih mejnikov pri uspehu; prodala je več albumov kot njene tekmice in bila tudi prva, ki ji je uspelo napolniti dvorane po Sloveniji, z dvorano Tivoli vred.

Kot mlado dekle ni skrivala ambicij, da si želi uspeti, pri tem pa je trdo garala, saj je imela še posebno zase zelo visoka merila. Želela je ves čas napredovati in dokazati, da »barvanje las ni uničilo sivih celic«, kot se je tudi sama rada pošalila. Vedno je bila na trdnih tleh, prav nič zvezdniška, čeprav je svojo prepoznavnost jemala resno in z vso odgovornostjo. Ni želela, da bi njeni oboževalci zaradi nje prevzeli kakršne koli slabe navade, še posebno takrat, ko so zaradi pesmi Pet poljubov deklice lepile njene plakate po svojih sobah. To je bilo tudi prvič v zgodovini pri nas, da je bila neka naša pevka tak idol mladim! Tako je vedno pozivala k razumevanju, ljubezni in skrbi za druge.

Simona Weiss je kariero začela na velikem odru Opatijskega festivala, a se je po razpadu Jugoslavije posvetila domačim oboževalcem. Družina pa je bila zanjo na prvem mestu in tako se je odločila za materinstvo, čeprav se je večini zdelo, da bo to konec njene kariere. A pravzaprav je šele takrat, ko je postala mati, ustvarila svoje najuspešnejše pesmi (bila je tudi tekstopiska in zato še prepričljivejša v interpretaciji) in polnila dvorane po vsej Sloveniji.

Mnogi so se spraševali, v čem je skrivnost njenega uspeha. Bila je lepotica, to je res, vendar je še cel kup drugih lepih žensk poskušalo peti, a niso bile tako priljubljene. Imela je lep, zvonek glas, pa vendar je marsikatera z boljšimi pevskimi sposobnostmi propadla. Gotovo je najpomembnejše, da se je Simona s svojo interpretacijo dotaknila poslušalcev. »Gane me vse, verjetno celo preveč za ta svet, ki je zelo krut. Najbolj me ganejo otroci, ker so nemočni. Odrasel človek se lahko znajde, lahko poskrbi sam zase, čeprav včasih z velikimi napori. Toda kljub vsemu lažje najde rešitev kot otroci, ki so nemočni in prepuščeni nam, ki naj bi bili pametnejši, ker smo starejši,« je povedala ob izidu plošče Milijon rubinov, na kateri sta bila tudi dueta, ki ju je posnela z italijanskim superzvezdnikom Al Banom. Ta je bil tudi gost na njenem koncertu in med njima se je stkalo pravo prijateljstvo.

Prav v tistem času se je vpisala na študij psihologije, o katerem pa ni hotela prav veliko govoriti. Po prvi skepsi, češ da je to samo muha neke zvezdnice, je kmalu tudi v akademskih vodah dobila potrditev. Ne samo da je bila za diplomsko delo nagrajena, ampak je bila ob smrti že pri koncu doktorata, tako da je bila na področju pomoči avtističnim otrokom ne le pri nas, temveč tudi na Balkanu že prava avtoriteta.

Simona je na glasbenem področju dosegla vse. Prodala je rekordno število plošč, prva napolnila največje dvorane, sodelovala ne le z Al Banom, pač pa tudi drugimi izvajalci, ki na Balkanu kaj veljajo. Tako se je kmalu po vpisu na študij in rojstvu drugega sina Reneja umaknila z glasbenih odrov. Po mnogo letih predajanja glasbi in poslušalcem, življenja za glasbo in z glasbo se je odločila, da stori nekaj samo zase, da si izpolni mladostno željo ter postane psihologinja. In da se posveti sinovoma. »Koncerti so nekaj, kar lahko prirejaš, dokler te ljudje želijo poslušati, otrokovo odraščanje pa je neponovljivo,« je rekla.

Simona je kot psihologinja lahko tudi strokovno ocenila kolege na estradnem prizorišču. »Marsikoga mi je žal, saj ga v ta svet prižene želja po hitrem zaslužku, blišču in slavi – vse skupaj pa je le iluzija. Velikokrat se takšni ljudje ob soočanju z realnostjo zlomijo, postanejo razvaline, zapadejo v razne odvisnosti in žalostno končajo. Marsikdo iz medijskega sveta je potreben pomoči oziroma svetovanja strokovne osebe, mediji pa njihove hibe izkoriščajo in na njihov račun poskušajo kovati dobiček, kar se mi zdi zelo surovo in neprimerno. Vsekakor pa so to posebni ljudje s točno določenimi izraženimi osebnostnimi lastnostmi, ki so potrebne, da se izpostaviš, razgališ, dovoliš, da te ranijo, in se tolažiš s floskulami, kot so: ‘Zdaj imam že kožo kot slon, nič več me ne prizadene.’ Če ne znaš postaviti meje, se hitro lahko zgodi, da potrebuješ pomoč psihologa, psihiatra ali še kaj drugega,« je povedala ta izjemna ženska, ki je za seboj pustila veliko praznino, čeprav njene pesmi seveda ostajajo.