Kako sem postal glasbena zvezda

Vižmarska kronika

Sredi devetdesetih let prejšnjega tisočletja sem dobil genialno idejo, da bi bil lahko glasbenik. Glasbeni zvezdnik, pravzaprav. Težavi, ki se mi nista zdeli nepremostljivi, sta bili samo dve: 1) nisem znal peti in 2) nisem znal igrati nobenega instrumenta. Prečesaval sem med glasbenimi žanri, kateri je tak, da zgoraj omenjena pogoja nista potrebna, in presodil, da bi dance znal biti tak žanr. Stekel je načrt: potrebujem luštno punco, ki zna za silo peti, muzikantarja, ki je sposoben napisati komad, in besedilopisca, ki bi znal napisati kak tekst. Ta plan se mi je zdel dokaj trden, ampak kaj bom počel jaz? Bom pa rapal, sem sklenil. Sicer tudi tega ne znam, ampak kaj pa imaš za znat? Nekaj na hitro lapaš v tobože nekem ritmu in that’s it. Pri dance komadih je rapa itak za 20 sekund, to bom zmogel.

Dal sem oglas v časopis, da iščem pevko, in res se je ena revica javila. Izkazalo se je, da zna celo peti. Ena težava odkljukana, gremo dalje. Spomnil sem se, da dejansko poznam nekega skladatelja, tako, na oko. Ve, kdo sem. Pokličem. A bi mi komad napisal? Bi. Za 500 mark. Roka-roka, zmenjeno, pa hajd k materi. »Mama, dej gnar, za komad.« »Za kaj?« »Za komad.« »Kak komad?« »Ja za pesem, no. Ne kompliciraj, daj mi 500 mark, bom vrnil.« Itak.

Mama je dala Juriju gnar, Jurij je dal gnar skladatelju, skladatelj je naredil komad. Za tekstopisca je malo zmanjkalo, pa sem sam nekaj scumpral. Dobro je, za kogar je. Super, komad imamo, imena nimamo, to bomo že, ampak zdaj je treba zadevo posneti.

Kličem studio, en komad bi posnel … a koliko ur? Nimam pojma, kličem svojega Mozarta, koliko ur rabimo, prav, deset bi moralo biti dovolj, za en komad. Okej, deset ur. Tavžent mark. Jadrno odidem do brata podjetnika, stari, daj mi posodi tavžent mark. Za studio. Po nekem čudežu jih je dal.

In smo imeli komad in optimist, kakršen sem bil, valjda, takoj na veliko sceno, saj sem Hudohmet, jebenti, valjda se ne bom kazal po nekih tretjerazrednih televizijah, in kličem na RTV SLO v uredništvo takrat precej znane in popularne oddaje Zoom, ki jo je vodil Mario Galunič. Govoril sem z urednikom. »Kaj bi vi, kaj ste vi?« »Mi smo 2 4 U, dance duet. Imamo en komad, pa bi ga radi predstavili.« Veš da. Vzeli so cifro pa … bodo poklicali, če bodo kaj rabili.

Glasbena kariera bi se končala kar tam, pa je vmes posegla božja roka. Kliče ta urednik čez kaka dva dneva. Frka, panika, eden od nastopajočih je zbolel, drugega ne morejo dobiti, ker je prepozno. Če bi mi uleteli. Uleteli? Stari, z jumbo jetom pridem. Direkt na bino.

Prideva tja par ur pred oddajo, ena vaja na hitro, a veste, saj bomo šli itak na plejbek, nimamo kaj dosti za vadit. Vi ste? Jaz sem klaviaturist. Aha. Kje pa imate klaviature? Saj v tem je delna težava, dejansko jih v bistvu nimam. A imate tu na RTV kaj? So imeli. So postavili. Prižgano tako ni bilo. Glej v to kamero, glej v tisto kamero, glej v lučko, pa do tele črte greš lahko, tam zadaj počakajta, vaju bo Mario napovedal, should be no trouble. In evo ga. Kot v šovu Rudija Carrella, še pred desetimi minutami na gajbah za Mercatorjem, zdaj pa na odru 1. programa slovenske nacionalne televizije. V prime timu. Nekateri bendi se jebejo 10 let, da jim to uspe, meni je v slabih dveh mesecih. Dejstvo, da o muziki nimam blage veze, je bilo pa the beauty of it. Jagoda na torti.

Nisem bil pa pripravljen na posledice tega dogodka. Izkazalo se je, da je ta nastop dal kar velik pospešek moji »karieri« in kar naenkrat je klicalo kup menedžerjev, ki bi mi urejalo nastope. In se je našel pisec komadov in se je našel denar za studio in se je našla celo založba. Projekt je zunaj, zdaj pa on the road. Valjda bomo rabili kake cote za na oder pa to. Pevka je bila bolj problematična, jaz sem raper, jebiga, jaz rabim trenerko, sončne špegle pa kapo s šiltom, ki si jo bom kakopak obrnil naokrog. Styling all done. Prvi nastop je bil s stališča pevke kar okej, saj je šlo na plejbek, problem sem bil jaz, ker sem imel v vsakem komadu kakih 20 sekund rapa, kaj naj pa delam vmes? Brez boljše ideje sem se šetal z enega konca odra na drugega, da je folk mislil, da sem profesor Baltazar. Na naslednjem nastopu sva bila predskupina nekemu drugemu bendu, ki je dejansko znal špilati, in vsa oprema je bila že na odru. Pa me prešine, da ne bi spet glumil izmišljenega lika iz risanke in prosim klaviaturista, če bi lahko uporabljal njegov sint. Lahko. Samo če bi ga lahko izklopil, ker pač ne znam špilati. Da ne bo proizvajal kakih zvokov. Bo izklopil. No, pa ni, in sem z vso silo začel tolči po tipkah, iz naprave pa so prihajali srhljivi zvoki. V paniki sem začel puliti kable iz klaviature, hudič pa je še kar špilal. Potem sem polagal roke gor, kot da sem bioenergetik, ki ga zdravi. Še sreča, da je bilo kratko. Bendu za nama potem pač ni nič delalo, kakor je treba, valjda, če sem vse kable populil, pa sva jo popihala a casa.

Rabim sintesajzer, moram nekaj delati na odru. »Mama, daj …« Mati so se branili. »Pa kaj ti bo klaviatura, če je ne znaš igrat?« »Mama, zdaj sem resen glasbenik, zdaj imam špile, pa intervjuje pa šit. Saj lahko kupimo nekaj poceni. Saj ni treba, da dela. To je odrski rekvizit, razumeš?« Opogumljen in z sintetizatorjem zvoka v prtljažniku sem jo pičil via Goričko. Kaj gre pa lahko narobe? CD imam, pevka je trezna, sintič imam … it will be a blast.

Žal je šlo tudi tokrat vse narobe. CD je začel preskakovati, pa je folk videl, da smo za en kurc, da ona ne poje glih briljantno, pa da jaz ne vem niti tega, kje se sintesajzer prižge, kaj šele, da bi ga špilal. Ampak to je Goričko, tam ni dobro folka zajebavati, v Ljubljani bi pač rekli, naj grem nekam, tam so naju hoteli pa tepsti. Komaj nama je uspelo pobegniti.

Upehan od vseh muk kariere grem še na en špil v okolico Škofje Loke, misleč, če bo šlo danes kaj narobe, je to to. Se ne grem več. Pridemo na vrata. »Dober večer, karte prosim.« »Majster, mi smo bend, mi danes špilamo tu, kake karte.« Samo smejal se je, trust na vratih. »Ejga, ne zajebavaj, pokaži karto ali pa jo kupi.« »Pa kaj bom kazal? Mi špilamo danes tu, glej plakat, saj je na vratih nalepljen.« Pogleda plakat, pogleda mene, pogleda plakat, pogleda mene. »To nisi ti.« »What? Kdo pa je?« »Ne vem, kdo je, samo nisi ti. Pa baba tudi ni prava. Da vas ni sram, Ljubljančane, kaj vse si boste izmislili, da ne bi plačali vstopnine. Še v bend sta se našemila.« Dosti je bilo. Bejbi, gremo domov. Game over.


Jurij B. Hudohmet je glasbeni urednik, sobar, navijač Liverpoola, mož, oče. Ne nujno v tem vrstnem redu.