Posel stoletja

Vižmarska kronika

Leta 1993 sva s prijateljem sedela na klopci na otroškem igrišču v Vižmarjih in razmišljala o tem, v kak posel bi se spustila. Saj razumete … Bilo je kmalu po osamosvojitvi in vpeljavi kapitalističnega sistema, podjetja so rasla kot po tekočem traku in zakaj za vraga bi midva hodila v službo, če sva pa lahko podjetnika. Samo idejo rabiš …

In me prešine. »Lahko bi organizirala prostitucijo,« navržem prijatelju. Bil je zgrožen. »Kaj pa govoriš? To je ilegalen posel. Prepovedan.« »Ne, prijatelj, prepovedano je zvodništvo, ostalo je zgolj prekršek. Midva ne bi bila v vlogi zvodnikov, šlo bi bolj za, kako bi rekel, sodelovanje.« »Ne razumem.« »Glej, punce imajo osnovna sredstva, ne, midva pa bova poskrbela za preostalo. Potrebujejo prostor za opravljanje dejavnosti, torej stanovanje, poskrbela pa bova tudi za marketing. To ni nič nenavadnega in ni kaznivo. Potrebovala pa bi mobitel.« »Mobitel? A ni to neko podjetje?« »Ne, tepec. To je prenosni telefon.« »Koliko pa stane?« »Kakih 4000 mark. Bova že.«

Rečeno, storjeno, najameva torej stanovanje, kupiva mobitel in objaviva oglas v takrat priljubljenem Salomonovem oglasniku. Da iščeva žensko, ki bi bila pripravljena ponuditi strankam … storitve.

Po kakem mesecu bingljanja v stanovanju (klical ni nihče) se je vendarle oglasil telefon. »Prosim?« »Dober dan, zaradi oglasa kličem.« Razložim gospe, kako si midva to predstavljava, in se je strinjala. Naslednji dan je prišla na pogovor. Z možem. Pogovorili smo se, kako in kaj, koliko bi računali in kako bi si potem denar razdelili, vse jasno. Na prvi dan službe sta spet prišla oba. Sedeli smo v kuhinji, pili petnajsto kavo in čakali, da kdo pokliče. Pa ni nihče. In tako je bilo tudi drugi dan, tretji dan … Četrti dan nama je šel njen mož že malo na živce, pa mu rečem: »Gospod, ali ste že bili v ljubljanskem živalskem vrtu? Je res lepo in zanimivo. Pojdite no malo pogledat.« On pogleda ženo, češ, a greva. »Ne, ne, gospod, gospo bomo pa nemara potrebovali, saj razumete. Vi pojdite sam.« Grdo je pogledal. Žena pa mu namigne, pojdi. In je šel.

»Ne vem, kako si to predstavljate, gospa, meni se zdi, da je vaš mož silno ljubosumen, tako da ne vem, kako naj bi ta zadeva potekala. Sploh, če kdo pride. Saj razumete. Stranka. Menda ne bo tu sedel pa čakal … ali kako?« »Ja, veste, jaz nimam izpita za avto, sva iz Dolenjske, on me mora pripeljati …« »To razumem, samo naj vas tu odloži in gre. Ne more tu z nami sedeti.« Končno je zazvonil telefon. »Dober dan, kličem zaradi … no … srečanja.« »Prav ste poklicali, kdaj bi pa prišli, gospod?« »A vi ste iz Murske Sobote?« »Ne, Ljubljana. Kako mislite Murska Sobota?« »Zaradi klicne številke. 0609.« »To je klicna številka za mobitel, gospod. Murska Sobota ima 069.« »Aha … koliko je pa cena?« Povem. »Bom še poklical.« Ni poklical. Ne on ne kdo drug. Gospa in njen mož sta se naveličala hoditi v Ljubljano zastonj, pa je gospa dala odpoved.

»Spremeniti morava poslovni model,« povem partnerju. »Imela bova agencijo za zmenke. Klicali bodo moški in ženske, lepo jih bova popisala, njihov osebni opis, pa kakšne želje imajo. In potem bova tiste, ki si bodo ustrezali, povezala. Vidiš, to je top, pa še slabe vesti ti ni treba imeti.« »Ampak kje je pa najin zaslužek?« je dvomil prijatelj. »Članarina, bučko, moški bodo plačali letno članarino, za punce bo pa zastonj.«

Na žalost so potem klicali sami moški, sicer plačali članarino, ampak težava je bila, da ni bilo deklet. S kom naj jih pa povežem? A zgodil se je čudež. Poklicala je ženska. Išče moškega za občasna srečanja. Skratka, nič resnega. In uboga reva nama je zaupala telefonsko številko, ki sva jo potem – v pomanjkanju drugih deklet – posredovala vsem dvesto petdesetim moškim članom našega »kluba«.

Malo sem imel slabo vest, ker sem se zavedal, da bi znala gospa imeti povečano število klicev, vendar nisem imel izbire. Moški, ki so plačali članarino, so zahtevali rezultate. Še danes ne vem, kako, a gospa so nekako izvedeli, kje je sedež naše agencije, in je prišla na vrata. Skoraj bi me kap. »A ste vi normalni! Že cel teden me kličejo moški, na vsakih pet minut, meni se bo zmešalo!« »Gospa, jaz…« »Poklicala bom policijo! To je kaznivo…« »V bistvu ni … sami ste dali številko …« Ženska me odrine, vstopi v stanovanje, v besu pograbi moj 4000 evrov vredni mobitel in ga zabriše v steno, da je šel na tisoč koščkov. »Da vas ni sram! Kaka agencija ste vi!« Nisem si upal ugovarjati, da ne bi še kaj »okoli kepe« priletelo.

Po odhodu razjarjene gospe sva potrebovala kako uro, da sva prišla k sebi od šoka. »Ja, nič, nov oglas morava dati v Salomonca,« pomodrujem. »Kako? Zakaj? Saj še telefona nimava več …« je zaskrbelo prijatelja. »En čisto kratek oglas. Da članom sporočamo, da agencija zaradi tehničnih težav začasno zapira vrata.« Potem sem odšel kupit Salomonov oglasnik. Zanimala me je sekcija »DELO DOBI« …


Jurij B. Hudohmet je glasbeni urednik, sobar, navijač Liverpoola, mož, oče. Ne nujno v tem vrstnem redu.

DELITE