Kdaj, če ne zdaj?

Ostanki dneva

Mičkeno prezgodaj je še, da vam povem – ampak čas hitro teče in kot bi mignil, bo tukaj silvester. Nič takega, kajne, komaj čakamo, da mine leto 2021, tako kot smo lani komaj čakali, da mine leto 2020. No, letošnji silvester bo vendarle nekaj posebnega, kajti znameniti Nipičev Silvestrski poljub, skladba, ki sta jo napisala Jože Privšek in Dušan Velkaverh, zapel pa legendarni in nenadomestljivi Alfi Nipič, bo letos praznovala 50 let. Posneta je bila 8. decembra na snemanju novoletne silvestrske oddaje, v Studiu 14 Radia Ljubljana.

Silvestrski poljub je ena mojih najljubših slovenskih pesmi, če ne kar najljubša; vedno me zamaje posebno ganotje, ko jo slišim, in šele takrat dojamem, da sem spet leto dni starejša, in razumem, zakaj ljudje nenehno ponavljajo, kako čas hitro teče. Ja, neizprosen je življenja tok, kot poje Alfi, dober mesec dni prej bom namreč tudi sama srečala Abrahama. Iskreno povedano, prav na živce mi gre, da bom na vrsti med zadnjimi, z zavistjo preštevam prijateljice in sošolke, ki so to breme že vrgle s sebe oziroma ga bodo zdaj zdaj.

Danes ni moderno razmišljati o staranju, namesto tega je treba vzneseno vzklikati: petdeseta so nova štirideseta, štirideseta so nova trideseta, šestdeseta so nova petdeseta in tako dalje. Staranje je nedopustno in politično nekorektno, pika. Kozmetičnih pripomočkov, ki te »dvignejo«, in studiev za pomlajevanje je vendar kot toče, posel cveti kot še nikoli, v epidemiji pa sploh. Ne počutim se stara, nasprotno, enako neumna sem kot pri dvajsetih, in to je tisto, kar me zares preseneča. Pričakovala sem, da me bo pri petdesetih vendar že »srečala pamet«, da mi bo uspelo nekaj »spremeniti pri sebi«, doseči neko »razsvetljenje«, da bom končno ugotovila, kaj bi rada ali vsaj, česa nočem.

Edino, kar sem pogruntala, pa je, da se duh v nasprotju s fizisom ne stara, ne vem pa, ali je to dobro ali slabo. Prešerne volje sem se tako pred kratkim odpravila na slikanje kolena, kajti ne le v levem, začelo me je špikati tudi v desnem. Ko se pogledam v ogledalo, ne opazim, da se je v zadnjih tridesetih letih na mojem obrazu, razen barve las, kaj močno spremenilo, domnevam, da zlasti na račun starostne daljnovidnosti … Z očali grem v kopalnico le, če na bradi opazim kakšno veliko »čarovniško kocino«, ki jo je treba izpuliti. Sem pa skoraj že povsem siva, ampak sive lase obožujem, barvam se izključno zaradi družbenega »pritiska«!

»Nekoč sem bil prepričan, da je staranje počasen, postopen proces, kot polzenje ledenika. Zdaj vem, da se zgodi iznenada, tako kot pade sneg s strehe,« v romanu Midva razloži Douglas, štiriinpetdesetletnik, ki mu je žena ravnokar povedala, da ga bo zapustila, ne še čisto takoj, vendar zagotovo, konec je. Pred dvema letoma sem se »urgentno« dobila na kavi z bivšim sošolcem s faksa, nekaj se je začelo zapletati, on ima drugo, ona hoče drugega, kaj zdaj? Kriza srednjih let pritiska na polno, leta bežijo in v nekem trenutku se zavemo: kdaj, če ne zdaj?

Ampak zakaj, A., zakaj, kaj je šlo narobe, kako ti sploh pride na misel, da bi zapustil svojo ženo, lepotico z dolgimi in gostimi lasmi, oh, kaj bi jaz dala za takšne lase. Jah, noče se, ne zna se, no, urediti … Aha, razumem, mislim, ne razumem. Večina žensk z mano na čelu na ves glas razglaša, da se oblačijo/-mo zase, moških to tako in tako ne zanima. V njegovi omari ni ničesar … Kaj naj mu rečem? Zelo rada se uredim, oblačenje me zabava, za cunje sem zapravila premoženje. Za ta denar bi si lahko kupila pošten avto, morda celo večje stanovanje, lahko bi imela lepe prihranke. Hm.

In zdaj že več kot leto dni delam od doma, za računalnikom sedim v nekakšnih pajkicah in čudnih puloverčkih, takšnih, ki jih ni škoda, če jih med kuhanjem kosila zapackam s paradižnikovo omako …


Smilja Štravs je novinarka, publicistka, radovedna iskalka resnice in lepote v ljudeh in stvareh, ki se trudi razumeti svet in svojo vlogo v njem. Svoje poti in stranpoti vam bo razkrivala v rubriki Ostanki dneva.