Danes praznuje Miro Čekeliš, legenda slovenske pop scene

Eden najuspešnejših glasbenikov na naši pop sceni je zagotovo Miro Čekeliš, legendarni bobnar, ki se je v zgodovino zapisal predvsem zato, ker je zbral dve izmed najbolj priljubljenih zasedb doslej, Hazard in Rendez-Vous. Miro se je rodil na današnji dan, torej 10. maja, pred 68 leti.

Miro se je leta 1953 rodil v Trnovem v Ljubljani, ko je bilo tam le nekaj hiš, njegov prvi stik z mestom pa je bil mladinski klub Trnovo, ko je imel 15 let. »Doma smo bili revni. Očeta so odpustili iz vojske, mama je delala kot perica na infekcijski kliniki. V klub sem hodil, ker so fantje vedno prinesli kakšno dobro hrano, saj smo doma jedli bolj slabo, ker smo zidali hišo, denarja pa ni bilo. Večkrat sem poslušal starejše fante v klubu, potem pa je prišel nekdo z bas kitaro in preigraval eno in isto pesem. Tam so imeli kitaro Jolana, ojačevalec, kino zvočnik in boben, izposojen iz gasilskega doma. Nekoč je imela v klubu vaje manjša godba, kjer je bil tudi bobnar. Ko sem ga poslušal, sem sklenil, da bom igral bobne, in to bolje od njega. Kar hitro sem napredoval, potem pa sem si z zbiranjem odpadnih surovin kupil prve rabljene bobne. Bil sem lump in sem nekaj surovin prodal, potem pa sem jih ukradel nazaj in spet prodal,« se spominja MIro, ki je pridno vadil, čeprav doma niso bili naklonjeni njegovemu igranju.

Sprva je vadil tako, da je poslušal pesmi na vinilnih ploščah in jih posnemal. »Moja prva plošča je bila Bee Gees, ki jo je izdal Jugoton. Takrat je bilo težko dobiti plošče. Ko sem  leta 1972 dobil iz Anglije Led Zeppelin, sem z njo tudi spal!«

Pri 17 letih se je Miro prvič pridružil glasbeni skupini. »Z Mustangi smo šli na kitariado in tam zmagali. Na večjih prireditvah smo se malo ovohavali med seboj. Ker sem bil talentiran, čeprav še nikakor ne res dober, so se zame zanimali še drugi,« pripoveduje Miro, ki pa je leta 1972 odšel v svet. »Doživel sem napad na izraelske športnike na olimpijskih igrah, saj sem bil takrat v Münchnu pri prijateljici, potem pa sem štopal do Anglije. Želel sem videti svet, šola pa me ni zanimala. Takrat je bilo v Angliji veliko jugoslovanskih študentov, ki so opravljali priložnostna dela. Jaz sem pomival posodo, okna in opravljal vsa mogoča dela, tudi v treh izmenah, da sem lahko plačal stanovanje. Takrat je bila Anglija na dnu. Prenočišče in zajtrk sta stala dva funta, 50 penijev pa je stal ‘fish and chips’. Potem pa sem ob koncih tedna začel igrati in kar dobro zaslužil. Zame so se zanimale krasne skupine, kot je bila recimo Orange bicycle. V Angliji sem bil 15 mesecev, potem pa so mene in Dada Topića izgnali, saj smo zaradi 300.000 beguncev iz Ugande morali Anglijo zapustiti vsi drugi tujci.«

Kdo ve, kako bi šla Mirova pot naprej, če ne bi bil prisiljen zapustiti Londona, saj pravi, da je bil tam prava atrakcija. »Bil sem namreč mlad, rekli so, da sem čeden, in zaradi mene so dekleta delala celo samomore …«

Po vrnitvi je šel v vojsko. »Boba Stefanović, eden takratnih največjih zvezdnikov na Balkanu, je bil z menoj v vojski, bil pa je tudi barabin. V vojski smo veliko igrali in takrat sem se naučil ogromno o jugo ritmih. Tam sem res pridno vadil, hkrati pa sem se učil o poslu, ker sem živel s samimi prevaranti. V vojski smo imeli zelo resnične vaje, s tanki in vsem drugim orožjem, Titovo gardo, pehoto, lahko pa povem, da sem bil najslabši strelec od vseh.«

Leta 1975 je z Vladom Kreslinom, Perom Grudnom, Iztokom Černetom, Kumljem in pokojnim Goličnikom ustanovil skupino Horizont. »Ko smo igrali v študentskem naselju v Ankaranu, je italijanska policija zahtevala, da zmanjšamo glasnost, saj smo bili tako glasni. Čarli Novak, Čelhar in Mič Čuček so igrali dva kilometra stran in so nas hodili spraševat, kdaj bomo nehali, ker smo bili tako glasni, da smo še njih motili. Vsak večer je prišlo vsaj sto motoristov iz Ljubljane, da so nas poslušali,« se smeji Miro med obujanjem spominov.

A Miro je imel že druge ambicije. »Želel sem naprej in videti svet. K meni je prišel Miha Kralj iz skupine Prah in me povabil v skupino. Bil pa je tudi moj prvi učitelj, omogočil mi je tudi najboljše bobne, ki se jih je dalo takrat kupiti. Igrali smo v tujini, pozimi pa smo vsak dan polnili hotel Slon. Bili smo klubska skupina, v tujini pa smo ‘zažigali’ tudi s solo nastopi. Veliko smo snemali, posneli smo priredbo Sava šumi in druge. V evropskih državah so me poznali po tem, da sem edini na nastopih pil mleko. V skupini smo imeli vedno kakšnega tujca, in potem smo igrali tudi v njegovi domovini. Mi smo imeli Poljaka, ki smo ga klicali Metek. Bil je starejši, uglajen gospod z dolgimi lasmi, igral pa je vse – pihala, godala, enkrat celo na bobne, in to profesionalno. Miha Kralj me je naučil vse o poslu, saj je bil odličen poslovnež, kasneje pa sem ga v nekaterih rečeh prerastel. Prijateljsko smo se razšli leta 1979. Takrat sem se odločil, da ustanovim super skupino Hazard. Ko smo igrali s skupino Prah v hotelu Slon, je z nami igralo ogromno različnih glasbenikov. Sam sem imel mesečno pogodbo, preostali glasbeniki so dobili plačano po številu nastopov. Z nami so se hodili zabavat tudi drugi glasbeniki, med njimi je bil tudi Dani, ki sem mu prvemu predlagal ustanovitev super skupine. Ko sem razmišljal o imenu skupine, sem imel dve možnosti: Hazard ali Rendez-Vous. No, najprej sem uporabil prvo, pri drugi super zasedbi nekaj let pozneje pa še drugo ime.«

Skupina Hazard je tako rekoč čez noč uspela in nekaj let prepričljivo vodila na glasbenem prizorišču. »Besedila pesmi so bila dobra, pesmi pa bodo ostale večne uspešnice. Začeli smo vaditi v Delnicah na Hrvaškem, kjer je imela naša prijateljica Dina Štimac ogromno mladinsko dvorano ob krasnem potoku. Še danes sem z njo v navezi, saj nam je bila kot mama in nas je imela rada, mi pa njo. Tam smo živeli in jedli, ona pa je konec tedna pobirala vstopnino za naše nastope. Takrat sem bil ošaben in nisem maral slovenske popevke, kar sem povedal tudi Tadeju Hrušovarju, s katerim smo se menili, da nam bo pisal pesmi. Poslušal me je, potem pa nam je napisal pesem Vsak je sam. Takrat smo hitro našli založbo in posneli še druge pesmi. Tomaž Domicelj, ki je bil takrat v Londonu, je pripeljal producenta in tonskega mojstra, ki je delal z zasedbo Queen, tako da je bil naš zvok dobesedno svetoven,« se spominja Miro, ki je po razpadu Hazardov z drugimi kolegi ustanovil še eno legendarno zasedbo Rendez-Vous. »S skupino Rendez-Vous smo imeli vedno polne dvorane in tudi po tri nastope na večer, bili smo najdražji, čeprav smo imeli najmanj plakatov. Res mi je žal edino tega, da smo včasih grdo delali z občinstvom, saj so organizatorji vedno prenatrpali dvorane.«

Miro je imel pozneje še druge zasedbe, med katerimi je treba omeniti Hot hot hot, kjer sta se kot pevca kalila Saša Vrtnar in Damjana Golavšek. Sicer pa se je pred leti upokojil. Njegova pokojnina žal ni prav nič zvezdniška, tako da je njegovo življenje danes veliko bolj skromno kot nekoč, vendar v njem ne manjka smeha in veselja, pa tudi sicer Miro zna poskrbeti tako za dobro hrano kot za glasbene užitke, tako da mu ni prav nič hudega.

Legendi ob njegovem jubileju iskreno čestitamo!

DELITE