Najpomembnejši dan v življenju

Dnevnik ozdravljene pesimistke

Zadnjič gledam neke statistike – tako pač najlaže zaspim – in preberem, da v spanju vsako noč umre okoli 10 milijonov ljudi na svetu. Vsak dan. Te številke ne zajemajo smrti zaradi posledic okužbe s covidom. Teh deset milijonov ljudi se zjutraj ne zbudi zaradi različnih zdravstvenih razlogov, zaradi katerih so in še vedno umirajo ljudje po vsem svetu. Visok krvni tlak, kapi, razne bolezni, nesreče, starost … To je  vsakodnevna statistika življenja in smrti. In zdaj te številke, teh deset milijonov, nikakor ne morem pozabiti. Ne gre in ne gre. Ta enica in te ničle se mi vso noč vrtijo po glavi, plešejo neke svoje divje plese, zame se ne zmenijo in vsako jutro, ko se zbudim, me najprej prešine sunek hvaležnosti, da še vedno diham. Najprej se zahvalim vesolju ali kdor koli je že tam gor odgovoren za to, da sem še živa in da je pred mano nov dan. Ker – pred desetimi milijoni ljudi ga pa ni.

Živim v času, ko me skoraj vsak dan preseneti novica o smrti kakega znanega ali pa tudi meni neznanega človeka, ki je nekomu nekaj pomenil. Nikoli prej nisem čutila toliko obilja smrti okoli sebe, kot jo čutim te dni.

Danes zjutraj sem se zato odločila, da bosta zame v življenju obstajala samo še dva dneva, zaradi katerih se ne bom več sekirala. Samo dva dneva, od vseh možnih, za katera ne bom več skrbela in se zanju bala.

Eden od teh dni je: včeraj. Včerajšnji dan, z vsemi svojimi napakami in težavami, z vsemi svojimi željami in potrebami. Včeraj je namreč minil, nikoli več se ne bo vrnil, za vedno je ušel izpod mojega nadzora. Odigrala sem ga tako, kot sem ga. Sploh ni več pomembno, kakšne karte sem imela včeraj v rokah. Včeraj je minil in lahko bi porabila ves denar tega sveta, včerajšnjega dneva ne bi mogla vrniti. Včeraj je odšel, izginil za vedno. Prav tako ne morem izbrisati niti ene besede, ki sem jo včeraj izrekla ali napisala. Vsaka izmed teh besed je ostala nekje v preteklosti. Za vedno.

Drugi dan, za katerega ne smem več skrbeti in po novem tudi ne bom, pa je jutri. Jutri, z vsemi svojimi priložnostmi, obljubami, upanjem in samo eno in edino izvedbo. Ena premiera in ciao ragazzi. Visoka umetnost življenja. Tudi jutri je namreč zunaj mojega nadzora. Kar koli naredim, nanj nikakor ne morem vplivati, ne gre. Dokler se jutri ne pojavi pred mano, nanj ne morem niti računati, ker ga sploh še ni. Ni se še rodilo. A jutri bo sonce vseeno vzšlo. To zagotovo vem. Ne vem, ali bo ta žgoča krogla vzšla v svojem polnem sijaju ali bo morda zavita v obleko iz meglenih oblakov. Tega ne vem, slutim le, da bo tudi jutri sonce vzšlo.

Imam torej samo en dan, ki je res in samo moj. To je danes. Vsakdo izmed nas ima svoj danes in vsakdo izmed nas lahko vodi bitko samo z enim dnevom, z danes.

Zato je danes v bistvu najboljši in najpomembnejši dan. In današnje izkušnje niso tiste, ki me spravljajo v slabo voljo, v depresijo, v stres, v željo po begu. Kar me mori in duši, je trpek občutek zaradi nečesa, kar se je zgodilo včeraj, in obilnega strahu zaradi tega, kar mi prinaša jutrišnji dan.

Zato je dobro, da živim dan za dnem …. in še en razlog več, da vsak dan posebej vzamem kot darilo življenja, četudi na sebi ne nosi pentlje.


Katarina Keček je novinarka, voditeljica in ne nazadnje pisateljica, ki vsak ponedeljek orise svoj pogled na dogajanje v zadnjem tednu v rubriki Dnevnik ozdravljene pesimistke.