Nevidni starčki

Pamet v roke

V seriji Will in Grace je bil v eni od epizod prejšnji teden komičen, žalosten in hkrati še kako resničen prizor. V sobici so se o tem, kdo je najbolj zapostavljen v ZDA, prerekali predstavniki različnih skupin: gej, temnopolti Američan, musliman, Azijec, ženska, debeluh. Vsak zase je seveda menil, da je v Trumpovi Ameriki prav on/-a največji revež. Potem pa se nekje iz ozadja oglasi sivolasa ženica in pravi: »Stari ljudje smo povsem nevidni.« Pa se preostali ozrejo naokrog, se vprašajo, le kdo je to rekel, zamahnejo z roko, češ, saj ni pomembno, in se naprej prerekajo. Na vratih se pojavi še belec, prav tako prepričan, da mu gre najhuje, in ob tem mu sivolasa ženica pred nosom zapre vrata. Spet se v skupini vprašajo, kdo neki je zaprl vrata, a hitro odmahnejo z roko, da ni pomembno.

Rekli boste, da to, da so starčki nevidni, ni res. Konec koncev imajo upokojenci redno pokojnino in svojo stranko. In vsekakor je treba poudariti, da številnih upokojencev ne gre označiti za starčke, saj so nadvse bistri in aktivni. A daleč od resnice nismo. Mar se je kdo sploh ukvarjal z varovanci v DSO-jih, dokler med epidemijo niso postali politična igračka, orodje oziroma razlog, da so različne politične opcije valile krivdo druga na drugo, da so krive za toliko in toliko smrti varovancev DSO? Da so res le šahovska figurica na politični šahovnici, priča tudi izjava ali, bolje rečeno, samohvala onega ministra, kako da so zaslužni, da je zdaj na voljo dva tisoč novih postelj v DSO-jih … Kako je to mogoče, seveda ni povedal/ugibal/priznal. Vlada pač dela dobro.

Kakšen odnos imata povprečna slovenska gozdna Jože in Jožica do starejših, je vidno na vsakem koraku, beri: družbenih omrežjih. Ko je Marcel Štefančič jr. v goste v Studiu City povabil Spomenko Hribar in Petra Čeferina, so bili komentarji pod posnetkom nekako v slogu, da imata vonj po cipresah, da naj utihneta, ker imata dobri pokojnini, da sta za v staro šaro in podobno. Skratka, naj postaneta nevidna, ker njuno mnenje ne zanima nikogar več. Njune izkušnje, znanje in razgledanost pač zaradi starosti ne štejejo več.

Kakšna usoda čaka Desus, je jasno vsakemu razumskemu človeku, zato vsekakor lahko pričakujemo novačenje upokojenskih glasov z obeh političnih struj, pri čemer desna verjetno računa, da bo del tega novačenja zanje opravila Rimskokatoliška cerkev, ki je za svojo požrtvovalnost že zdaj bogato nagrajena. Preostale pa bodo morda premamili z novimi posteljami v DSO-jih.

In če bi radi videli še več vzporednic med Trumpovo Ameriko in trenutnim političnim ozračjem, si vsekakor poglejte še sezono Murphy Brown (to, novejšo, žal so posneli samo eno) in serijo Dober boj. Podobnosti so krute, boleče in sem ter tja zabavne. Na primer ta, kako je v Dobrem boju v karikaturah predstavljeno otroštvo Melanie Trump v Sloveniji. Njena uboga starša, upodobljena kot revna kmeta, se stiskata drug k drugemu pred puškami nesramnih vojakov. Le kdo je tako opisal njeno otroštvo, ona sama?

Res bi bilo zanimivo videti, kako bi cinično liberalni scenaristi vseh omenjenih serij obdelali naše peripetije z DSO-ji med epidemijo covida. Verjetno prav zabavne ne bi mogle biti.


Irena Pirman dela v novinarstvu od leta 1990. Je vaditeljica joge in borka za pravice živali. Že nekaj let z veseljem sodeluje v ljubljanskih Dnevnih centrih aktivnosti starejših.