INTERVJU: Zakaj Dinamitke zanemarjajo vrtnarjenje in druge zanimivosti

Alenka Godec, Simona Vodopivec Franko in Damjana Golavšek so dolgoletne prijateljice, pa tudi sodelavke, saj sodelujejo v zasedbi Dinamitke, s katero so pred kratkim posnele pesem Evropa. Pevke imajo cel kup skupnih točk, tako da ne preseneča, da so že več kot tri desetletja povezane tako ali drugače.

Kako se imate, Dinamitke? 

Simona: Dinamitke smo nekaj časa bolj vrtnarile, sprehajale naše psičke in kuhale, a je bil umetniški in družabni manko prevelik, zato smo začele redno vaditi in telovaditi, kar se že pozna v našem programu pesmi. Delamo, kot da bomo jutri eksplodirale na odru … No, prej ali slej bo prišel tudi ta naš jutri.

Damjana: Dobro se držimo. Ob sredah se dobivamo in vzdržujemo pevsko kondicijo. Prinesemo si kosilo in smo skupaj do večera. Pojemo, klepetamo, plešemo in delamo načrte.

Alenka: Dinamitke smo glede na okoliščine dobro. Pridne smo, vadimo, vzdržujemo kondicijo, klepetamo in v troje »bildamo« dobro voljo. V troje je lepše in lažje. (smeh)

Izdale ste novo pesem z naslovom Evropa. Kako je skladba prišla do vas in kako ste postavile vokalne linije?

Damjana: Pravzaprav je skladba našla nas. Neko sredo nam jo je na mejl poslal Marino Legovič. Bila nam je všeč, tudi besedilo Leona Oblaka nas je takoj pritegnilo. Ušesa se niso mogla upreti, me pa tudi ne. Rekle smo: »Da!«

Alenka: Pesem nam je bila všeč, ker je drugačna, v sebi nosi sporočilo, s katerim smo se lahko poistovetile. In je padla odločitev, da se pesmi lotimo.

Simona: Pesem Evropa nas je našla ob najboljšem možnem času. Marino Legovič, Leon Oblak in Boštjan Grabnar so poskrbeli za odlično skladbo, ki bo gotovo našla prostor (za zdaj) na radijskih in televizijskih valovih. Predsedovanje bo morda bolj milozvočno in prijetno ob glasbi. Vokale pa si poskušamo čim bolj pravično razdeliti, čeprav bi vsaka najraje vse odpela sama … Ne, ne, šala!

Je bilo snemanje kaj drugačno zaradi ukrepov?

Alenka: Načeloma smo tako in tako pazljive, a kar je nujno, je nujno. Imamo svoj »mehurček«, mogoče se malo manj objemamo in ljubčkamo. Povrh vsega je ena že prebolela covid, druga je redno testirana, tretja pa se za zdaj dobro upira zunanjim vplivom. (smeh) Snemale smo že pred časom in posledic, razen da je nastala nova skladba, nismo doživele.

Simona: Saj veste … delujemo v mehurčkih. Eden od teh je tudi naš, glasbeni. Je pa nevarno, da ga ob energiji dinamita raznese. Drugače je le to, da bi pesem v normalnih okoliščinah takoj predstavile na odru, tako pa bomo na vseh mogočih medijih.

Damjana: Vsi smo vedeli, da smo zdravi, pa smo se zbrali pri Boštjanu Grabnarju v Predosljah. On je bil glavni tonski mojster, ki nas je posnel, vdihnil skladbi zvok in opravil miks in mastering.

Imate morda v načrtu tudi videospot?

Simona: Res razmišljamo o videospotu, saj vsebina pesmi ponuja bogate možnosti za tovrstno kreacijo.

Kako ste v zadnjem letu vzdrževale stike?

Simona: Nekaj časa po telefonu, ampak na ta način triglasje zveni precej skromno.

Alenka: Telefon je vedno pri roki, sicer pa, kot rečeno, brez vaj v glasbi ne gre, pa tudi brez glasbe v našem vsakdanu ne.

Ve tri ste dolgoletne prijateljice. Ste se morda na začetku kaj prepirale?

Alenka: Ah, me s tem ne izgubljamo časa.

Damjana: Zelo lepo se dopolnjujemo prav zato, ker smo različne, kot so različne naše barve las. Imamo pa enake vrednote in prioritete. Vemo, kaj imamo rade, kaj si želimo in česa nočemo. Včasih se krešejo mnenja. A iskre imamo rade, saj vemo, da se takrat rojeva nekaj lepega oz. novega.

Simona: Prepirale smo se, katera bo poravnala račun v kavarni ali restavraciji. No, zdaj pa še te težave nimamo, ker je vse zaprto.

Se vedno dobivate v troje, da ne bi tretje prvi dve opravljali? (smeh)

Simona: U, saj res! Nikoli mi ni prišla na misel ta priljubljena človeška dejavnost, hvala. Alenka, a bi midve malo sami povadili? (glasen smeh)

Alenka: Praktično smo vedno v troje … Za opravljanje je pa dosti drugega »materiala« zunaj našega mehurčka. (smeh)

Damjana: Opuščanje opravljanja nam gre dobro od rok … Me tri pa držimo skupaj v dobrem in slabem.

Zanimivo je, da ste vse tri zelo družinske, bolj kot so pevke na splošno. Se strinjate s tem? Zakaj je za vas družina na prvem mestu?

Alenka: Družina je opora, varen pristan, a tudi glasba ima svojo moč. A če imaš okoli sebe prave ljudi, ni težko biti družinski človek in glasbenik v enem.

Damjana: S tem se zelo strinjam. Vse smo rade v svojem družinskem gnezdu, saj prav zato lahko letimo višje in višje.

Simona: Da se lahko posvetiš umetniškemu izrazu, je potrebno veliko notranjega miru, ki ga najlažje dosežeš, če si ustvariš kar se da trden pristan – v našem primeru družinskega. Morda bi se moral človek, ki se rodi s talentom za umetnost, posvetiti le njej, da bi bil v tem res uspešen. Družina vseeno terja veliko energije, kaj pa vem … Sama potrebujem oboje, da sem nekako v ravnovesju.

Mi lahko še vsaka zaupa, kaj jo je nazadnje nasmejalo in kaj razžalostilo?

Alenka: Hahaha, ravno včeraj smo se nasmejale na snemanju prispevka za Pop in. Nam ni treba veliko, da bruhnemo v smeh. In to je tako krasen občutek! Zdravilen!

Damjana: Najbolj me nasmejita Alenka in Simona, ko skupaj guncamo afne in kujemo načrte. Ob sredah me običajno bolj kot od petja boli prepona od smejanja! Žalostna sem pa vseskozi, ko vidim, kako smo razdvojeni kot narod. Želim si, da bi lahko začutili moč dobrohotnosti, dobronamernosti, objektivnosti, moč resnice. Žal je laž zelo močna.

Simona: Dinamitke se zelo rade fotografiramo in snemamo. No, vsaj dve od njih! Z vso vnemo se postavljamo pred telefončkom in fotkamo in potem nestrpno pregledujemo kaj se je prijelo. In z videnim nikoli nismo zadovoljne. Morda pričakujemo, da nas bodo z nasprotne strani pogledale tri tridesetletnice. (smeh) Po večkratnih poskusih in enakih rezultatih se do solz nasmejimo in sprijaznjene rečemo, da smo, kakršne smo, in take smo najboljše in – objavimo posnetek.

Zelo se trudimo vzdrževati vedrega duha in pozitivno energijo, kljub nočni mori, v kateri živimo. Pred letom dni, ko je kultura zapustila odre, smo se prepričevali in tolažili, da ne bo dolgo trajalo. Leto po tem je stanje še vedno negotovo in to me res žalosti. Kakšen bo svet »po covidu«? Bomo sploh še imeli možnost z enako vnemo polniti dvorane in razveseljevati ljudi? Večkrat slišim: »Prilagodite se, pojdite na splet!« Je to res rešitev ali samo izhod v sili? Marsikateri glasbenik, umetnik, bo raje umolknil, kot da bi oder zamenjal za splet.