Težko je biti navijač Liverpoola

Vižmarska kronika

Vsak navijač Liverpoola vam bo znal povedati, da je navijanje za ta klub eno samo mučenje. Mazohizem. Saj tja do leta 1991 je nekako šlo, a takrat sem bil star komaj 21 let. Potem pa je pot tega nadvse uspešnega in z mnogimi lovorikami ovenčanega kluba nerazumljivo krenila navzdol.

Zadeve so bile tako slabe, da nekaj let sploh nisem gledal nobene tekme. Občasno sem preveril lestvico in preklinjal. Neverjeten niz slabih odločitev vodstva kluba, zgrešenih nakupov in tudi nekaj smole z eno izjemo: tista čarobna noč v Carigradu leta 2005, kjer je Liverpool v finalu lige prvakov igral z Milanom. In po prvem polčasu zaostajal s 3 : 0. Sledil je tisti čudežni drugi polčas, v katerem je rdečim v nekaj minutah uspelo izenačiti na 3 : 3, izsiliti podaljšek in nato enajstmetrovke. Ki s(m)o jih potem tudi dobili. Pa smo navijači spet dobili nekoliko vetra v jadra.

Novo upanje se je pojavilo v sezoni 2013/2014, ko je razmeroma neznan trener Brendan Rodgers na krilih izvrstnih Sturridgea in Suareza Liverpool pripeljal na rob osvojitve naslova. Prvega po letu 1991. In potem se je zgodil tisti znameniti zdrs – ne boste verjeli – prav Stevena Gerrarda, domačina, ki je za svoj klub igral vso svojo profesionalno kariero in z njim osvojil vse lovorike, razen tiste najpomembnejše – državnega naslova. Zdrs, ne v prenesenem pomenu besede, ampak dobesedno zdrs, na zelenici, in ker je bil zadnji igralec, je potem tekmec dosegel lahek gol. Pa so šle sanje o naslovu v franže in navijači LFC smo spet začeli ponavljati tisto zlajnano frazo »Next year will be ours«, ki jo zna vsak navijač Liverpoola na pamet. Seveda, da ni bilo.

V jeseni leta 2015 se je vodstvo kluba odločilo razvezati mošnjiček in pripeljati karizmatičnega Nemca Jurgena Kloppa, ki je imel v Nemčiji veliko uspeha z dortmundsko Borussio. Izjemno priljubljen in karizmatičen trener, ki je večkrat javno izpovedal svoje občudovanje in spoštovanje do Liverpoola, je vlil novo upanje. »On je pravi, on bo prekinil našo sušo.« Ta optimizem je malce uplahnil, ko je Klopp, realen kot je, sporočil navijačem in vodstvu kluba: »Give me three years.« Mojbog … pa kaj bo mečkal tri leta, smo negodovali navijači.

No, pa je mečkal celo štiri leta, ko se je vendarle vse poklopilo. Osvojili smo ligo prvakov, evropski superpokal in svetovno klubsko prvenstvo. Ampak tistega najpomembnejšega, državnega naslova pa ne. Zmanjkali sta zgolj dve točki, in to kljub temu, da smo jih osvojili rekordnih 97. Vrstili so se razni rekordi, denimo tisti po številu tekem, ko nismo bili premagani na domačem stadionu Anfield. Manjkala pa je pika na i.

V sezoni 2019/2020 pa je – končno – tudi »doma« zalaufalo. Liverpool je, kljub ne vedno najbolj prepričljivim predstavam, kar zmagoval in prednost je rasla. V nekem trenutku je bila, če me spomin ne vara, 25 točk. Ogromna prednost. Potem pa pojav novega koronavirusa. Zadeva se je širila hitro, navijači pa smo bili zaskrbljeni. Če bo prvenstvo prekinjeno, ali bo tudi odpovedano? To bi se nam zdelo zelo nepošteno, končno smo čakali 29 let in prednost je bila skoraj že neulovljiva. A virus se ni kaj dosti menil za skrbi navijačev LFC in je mirno divjal po britanskem otočju. Liga je bila ustavljena. Ne odpovedana, zgolj prekinjena. Kljub temu smo bili zelo zaskrbljeni. Na družbenih omrežjih in Liverpoolu posvečenih internetnih skupinah je bilo ponovno en sam strah in jamranje, celo obup. »Jebenti koronavirus, ravno zdaj je moral udariti, ko bi lahko bili prvaki po dolgih 29 letih!« je bil slabe volje eden od navijačev. Jebiga.

Čakali smo in upali. Koliko je šlo spet živcev in nohtov, o tem niti ne bi. Končno dolgo pričakovana odločitev – liga se bo nadaljevala, brez gledalcev, igralci bodo živeli v tako imenovanih mehurčkih. »Zdaj nam naslov ne uide,« smo bili spet boljše volje navijači. In res … kakih šest krogov pred koncem lige je postalo jasno, da Liverpoola ne more ujeti nihče več. Veselje je bilo seveda malo okrnjeno, ker zaradi epidemije slavja niso mogla biti takšna, kot bi si želeli. Pa nič zato. »Champions of everything« je odmevalo po ulicah Liverpoola in marsikje po svetu. Splet so preplavili posnetki navijačev LFC z vsega sveta, ki so proslavljali dolgo pričakovani naslov. Da bomo z vso konkurenco pometli tudi v prihodnji sezoni, nihče ni dvomil. In res je kazalo tako. Liverpool ga je sicer nekaj lomil, a drugi so ga lomili še bolj.

Prišla pa je tista tekma, tisti večni liverpoolski derbi. Z mestnim tekmecem Evertonom, kakopak. Pred leti skorajda prijateljska tekma, celo »friendly derby« so jo klicali, a vmes so se stvari zaostrile in zdaj velja, da so derbiji Liverpoola in Evertona zelo grobi in skoraj ne mine taka tekma brez rdečih in rumenih kartonov ter poškodovanih igralcev. In letošnja je bila še posebno groba – najprej je vratar Evertona grobo zrušil branilca Liverpoola Van Dijka, enega najboljših evropskih branilcev, potem so nam poškodovali še pravkar iz münchenskega Bayerna kupljenega vezista Thiaga. Kloppova hišica iz kart se je sesula. Potem ko so se v preteklih dveh letih popravljali pozitivni rekordi, se zdaj negativni. Šest zaporednih porazov na domačem stadionu – nov rekord.

In tako sta sreča in radost naših navijačev trajali le slabi dve leti, zdaj pa spet tja, kamor smo navajeni. V obup, otopelost in ponavljanje večne fraze »Next year will be ours«. No, saj smo navajeni.