INTERVJU: Izvrstna Eva Pavli o iskalcih sreče

Med novejšimi imeni na slovenskem glasbenem prizorišču je Eva Pavli vsekakor tista, o kateri se govori z največ presežniki. To vsestransko ustvarjalko morda že poznate iz skupine Tosca Beat in po himni evropskega odbojkarskega prvenstva. Zdaj Eva napoveduje projekt Sreči s prvo skladbo Mižim. Ob tej priložnosti smo jo prosili za pogovor.

Vas je kaj presenetil dober odziv ob pesmi Mižim?

Načeloma ne. Sicer sem zelo skromna punca, a po navadi se zanašam na svojo intuicijo, ki me skoraj nikoli ne pusti na cedilu. Mislim, da je najpomembnejše, da v danem trenutku naredimo stvari najbolje, kar lahko. Vsi poznamo občutek, ko kdaj damo kaj od sebe, čeprav vemo, da bi stvari lahko naredili veliko bolje. Tokrat sem bila prepričana, da je v tem trenutku to največ, kar lahko naredim, torej bi lahko rekla, da je to »moj domet«. Že preden sem izdala Mižim, je bila pesem všeč popolnoma različnim ljudem. Vendar je na koncu vedno najpomembnejše, da je všeč meni, saj potem lahko zares stojim za tem, kar delam. (smeh)

Zanimivo se mi zdi, da ste po izobrazbi slikarka in operna pevka. Torej niste ozko usmerjeni v neki žanr, eno vrsto umetnosti … Kako to?

Prihajam iz umetniške družine in imela sem srečo, da se je pri nas umetnost podpirala. Že od malega sem veliko risala, zato sem se odločila za študij slikarstva na likovni akademiji v Ljubljani. Vmes sem se začela učiti solopetja, in ko enkrat zares spoznaš klasično glasbo, je po navadi to ljubezen na prvi pogled. Bilo je neizogibno, zato sem se odločila, da se lotim še študija solopetja na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Sčasoma pa sem odkrila, da se umetniške prakse lahko zelo lepo dopolnjujejo, samo širšo sliko moramo imeti v glavi. To povezovanje pogrešam, zato je nastal tudi ta projekt.

Vas zanimajo še druge oblike umetnosti – igra, režija, kiparstvo, pisanje …?

Umetnost mi poleg narave pomeni najvišjo vrednoto. Vsaka umetniška zvrst je čudovita. Preizkusila sem se že v marsikateri od naštetih, vendar se trenutno držim tistega, za kar sodim, da sem lahko dobra. (smeh)

Sicer pa sta slikanje in glasba abstraktnejši umetnosti od drugih … Sta vam zato najljubši?

Težko bi rekla, da sta bolj abstraktni. Tudi odrska umetnost ali film sta lahko abstraktna. Odvisno od ideje, ki stoji za vsem. So mi pa všeč abstraktne ideje. To, da lahko po svoje izraziš in poveš stvari. Na način, ki je značilen samo zate. Gre za neke notranje vzgibe, ki se kar zgodijo. Vendar vedno poudarjam, da moraš stvar najprej obvladati do potankosti, da potem lahko kršiš pravila. Picasso, kakršnega poznamo, je bil npr. odličen risar in realist. Izredno dobro je poznal anatomijo figure, a so njegovi kubistični obrazi včasih popolnoma nerazpoznavni.

Kaj pa vam daje umetnost?

Menim, da je vsak človek ustvarjalen. Družba pa to ustvarjalnost pridno zatira v nas. Če si umetnik, je pomembno, da najdeš način, ki ti ustreza za umetniški izraz. Umetnost me sprošča, navdihuje in bogati moje življenje.

Zanimiv se mi zdi tudi vaš projekt Sreči, v katerem povezujete umetnike. Danes je seveda še zaradi epidemije tega toliko manj, ampak tudi sicer se je druženje v zadnjih desetletjih umirilo. Če gledamo v zgodovino, lahko vidimo, da so bili umetniki veliko bolj povezani. Pomislimo samo na Pariz pred stoletjem, ko so se družili slikarji, glasbeniki, ali še prej, ko so v salonih brali poezijo in tekmovali med sabo … Ali pa recimo na jugoslovanske boeme, ki so po kafanah debatirali do jutra. Na takih druženjih se je tudi popivalo, ampak tudi kaj novega ustvarilo, kajne? Kako vi gledate na to?

Vedno sem zelo pogrešala sodelovanja med različnimi umetniki. Slovenija je majhna in umetniki smo si konkurenca. Veliko je nevoščljivosti in tekmovalnosti. Težko je privoščiti prijatelju, kaj šele komu drugemu. Vendar pozabljamo, da je prav v povezovanju in deljenju moč. V tujini se mi zdi, da so veliko bolj odprti za povezovanje.

Žal se to povezovanje, kakor ste ga opisali, izgublja. Umetniška scena je bila pri nas npr. v šestdesetih letih prejšnjega stoletja zelo močna. Umetniki so se vsi poznali med sabo, se podpirali in si bili hkrati tudi tekmeci. Vsekakor pa so se učili drug od drugega in si pomagali med sabo. Umetniški prostor je bil manjši, saj ni bilo veliko umetnikov, ki so imeli to srečo, da so si lahko privoščili gostovanja na tujem. Danes pa so meje v svetu zabrisane, imamo morje možnosti za uspeh v tujini. Vsak je sam zase in si želi biti boljši od vseh, to je edini cilj. Vendar pozabljamo, da je en sam umetnik v morju umetnikov v svetu le majhen drobec.

Glede popivanja pa … saj veste, kako pravijo: »Največji posli se vedno sklepajo za šankom.« (smeh)

Kakšni so zdaj vaši načrti?

Najprej je na sporedu izdaja drugega singla iz »mozaika« skladb EP-ja Sreči, ki bo ugledal luč 4. junija. Naslov skladbe je Juno in je sodelovanje z raperjem Emkejem. V septembru se obeta izid kratkega filma, ki bo dodal vizualno podobo celotnemu projektu Sreči. Ob tem pripravljam tudi multidisciplinaren dogodek, ki bo povezoval glasbo, likovno razstavo, poezijo in ples.

Potem pa me čaka še zaključni koncert na zagrebški akademiji za glasbo.

Kaj se dogaja z zasedbo Tosca Beat?

S skupino Tosca Beat že nekaj let pripravljamo svojo opero. Gre za izredno obsežen projekt, ki je edinstven v vseh pogledih. Trenutno iščemo investitorje, saj je vse skupaj precej drago.

V pesmi pojete, kako se vam mudi … Se vam tudi v življenju ves čas mudi? Ali si znate tudi vzeti čas za lenarjenje?

Po navadi je tako, da ko imam delo, je tega zares veliko. Zna biti tudi zelo stresno, saj je povezano z raznimi roki za oddaje in vajami. Se pa zgodi, da si lahko brez težav vzamem čas za večdnevni oddih. To je dobra lastnost tega poklica. (nasmeh)

DELITE