Ženska ženski hijena

Dnevnik ozdravljene pesimistke

Rada imam moške, priznam. Moški so super, res. Preprosti, nezapleteni, stabilni. Ne komplicirajo. Če je lačen, jé. Če je zaspan, gre pač spat. Ampak ženske imam še rajši. Mogoče ravno zaradi tega, ker smo zapletene in nestabilne. Z ženskami nikoli ne vem točno, pri čem sem. Z moškim hitro najdeva neko konstanto, že po prvi kavi pogosto ugotovim, kje so njegove meje, koliko šale premore na svoj račun, koliko sprejema tuje, lahko tudi čisto nasprotno mnenje. Z moškimi, s katerimi nisem čustveno prepletena, se tudi težko skregam. Pri ženskah, ne glede na čustva, ki jih imava druga do druge, pa sem večkrat zmedena, ne vem natančno, pri čem sva. Če sva danes super prijateljici ali sodelavki, ki leta in leta pijeva kavico zaupanja, to še ne pomeni, da bodo najini planeti usklajeni tudi naslednji dan. Stvari se lahko včasih hitro spremenijo. Retrogradni Merkur in drugi smiselni razlogi.

Na žalost ni nobene možnosti, da bi te moški razumel tako, kot te razume druga ženska. Sem poskusila, večkrat, tudi z geji, pa ni šlo. Ženske smo kratko malo bolj čustvene. Tako pač je, tako smo narejene. Z leti to našo empatičnost še bolj spodbujamo. S prijateljicami se pogosto pogovarjamo o svojih čustvih, o tem, kaj čutimo, kako čutimo, jokamo po potrebi, analiziramo ves čas, velikokrat razkrijemo svoja čustvena stanja in imamo tisoč razlag o vseh možnih zadevah. Okej, mogoče pogovor o tem, katera maskara se na tej vročini zunaj ne stopi v trenutku, ko stopiš na sonce, za marsikoga ni ravno globoka debata, je pa pomembna za nas ženske. In nas povezuje. Tako kot moške povezuje recimo pogovor o tem, kakšne so lahko posledice vožnje z zanič amortizerji. A ko daš drugi ženski moč, ko ji razkriješ svoja čustva, ko ji tudi daš neka svoja čustva, ji daš s tem tudi dostop do svoje notranjosti, do komandne mašine, do svojih gumbov, pokažeš ji vse to in ji razkriješ svoje šibke točke. Če si slabo izbrala prijateljico, in to se je zgodilo že vsaki od nas, ti lahko ta en dan s svojim novim krilom pivna solze, ker te je šef spet nadrl zaradi zamude pri projektu, drug dan pa ti lahko z bleščečim nasmeškom na obrazu in v rahlem poskoku  v to tvojo šibko točko zarine čeveljc z visoko peto in z njo zakroži, kot bi hotela ugasniti cigaretni ogorek. In to zna zaboleti. Močno. Velikokrat prav ženske drugim ženskam povzročamo največ gorja. Zato je lahko žensko prijateljstvo včasih bolj uničujoče, kot je sovraštvo med dvema moškima. Nekatere hodimo po drugih iz prirojenega ljubosumja, morda iz lastne negotovosti, pogosto je vmes čista zloba ali stare zamere, ki ne zbledijo. Sploh pa ženske slovimo po tem, da drugi v obraz težko povemo kakšno pikro, četudi je resnična, za njenim hrbtom pa eksplodirajo 15-minutna kritika in negativna čustva. Včasih berem komentarje, kjer ženske o drugih ženskah pišejo take stvari, da se mi obrača želodec. Kot bi se slabe stvari, kot so nasilje, posilstvo, mobing, seksizem in nenehno podcenjevanje, dogajale samo drugim ženskam, njej se pa nikoli ne zgodijo. Kdo in kdaj nas je naščuval drugo proti drugi? Ko moški za pretepeno žensko reče, da si je to pač zaslužila, niti nisem toliko presenečena. On sočustvuje z moškim. »Ni bila pridna, ni ubogala … pa jih je dobila.« Ko pa kaj takega misli druga ženska oziroma celo izreče v javnem prostoru in se ji takšno mnenje zdi celo normalno in legitimno, potem me pa zmrazi od groze. Dolgo nisem razumela tega fenomena, te nestrpnosti do trpljenja druge ženske. Če ženske ne bomo držale skupaj, ne vem, kdo drug bo držal z nami. Potem pa nekje berem, da smo ženske druga drugi hijena zato, ker smo že v osnovi, biološko, narejene tako, nekaj v zvezi z našim čelnim režnjem v možganih ali kaj, da preprosto nismo sposobne globokega sočustvovanja z drugimi ženskami. Večjo empatijo lahko čutimo samo do moških okoli nas in do vseh njihovih težav.

Vseeno ženska v meni noče verjeti, da je narava kriva za babjo hudobijo, čeprav je tudi ta v osnovi ženskega spola. Verjamem, da smo ženske kot voda. Nepredvidljive. Ja, res je, včasih udarimo kot cunami, brez razmišljanja, nenadoma in z rušilno močjo. A večino časa smo ženske najbolj nežen in mehak ocean, ki nas objema, boža, spočije in oživi. In v takšne ženske hočem verjeti.


Katarina Keček je novinarka, voditeljica in ne nazadnje pisateljica, ki vsak ponedeljek orise svoj pogled na dogajanje v zadnjem tednu v rubriki Dnevnik ozdravljene pesimistke.