Digitalizacija je marginalizacija

Pamet v roke

V Sloveniji se veliko govori o digitalizaciji, med drugim javne uprave. A se tu lahko takoj navežemo na težavo, ki je nastala ob odločitvi, da šolanje poteka na daljavo. Ima res čisto vsak otrok doma računalnik? In posledično, ga ima res doma vsak državljan? Seveda ne. Tako kot niso imeli vsi dovolj sodobnih mobilnih naprav, da bi si namestili slovito aplikacijo za sledenje covidnih bolnikov.

Z digitalizacijo se bo nadaljevala tako vse večja razosebljenost družbe kot marginalizacija tistih, ki naprav za omogočanje digitalizacije, nimajo. Pa ne gre samo za lastništvo računalnika ali pametnega telefona, ampak dejansko tudi za računalniško pismenost. Kaj ta pomeni, je vprašanje vsakega posameznika. Spomnimo se samo nesramne opazke šolske ministrice, češ da se je zaradi Zooma veliko število učiteljev ŠELE začelo računalniško opismenjevati. Kaj bi potem rekla za starejšo populacijo?

Mladim se zdi čudno, če ne poznate tisoč in ene funkcije, ki jih imajo naprave, starejši se sami sebi zdijo pravi frajerji, če znajo uporabljati Zoom, poslati e-pošto in sporočilo. Kdo pa nas bo naučil, kako krmariti skozi digitalni labirint javne uprave, ki se nam obeta? Če ste kdaj imeli opravka z izpolnjevanjem kakšnih obrazcev, recimo javne uprave, hitro naletite na kakšen z rdečo barvo napisan stavek, ki vam onemogoča, da se prebijete naprej in obrazec oddate. To lahko postane pravi Igmanski marš. Da, na voljo vam je neka številka, na katero lahko pokličete na pomoč, a na drugi strani se bo oglasil živ človek le, če boste res imeli veliko srečo. Sicer pa vas bo odzivnik vodil od Poncija do Pilata, vrteli se boste v krogu in nazadnje prišli na začetek in do ugotovitve, da bo najbolje, če še enkrat sami poskusite srečo. Če seveda računalnik imate. Drugače pa – kaj? Boste odrajžali do prve izpostave te in te enote, pri čemer bi bilo dobro, da se pozanimate, kdaj ima uradne ure. Pa smo spet tam: si boste urnik ogledali na internetu? Če imate računalnik, da. Če ga nimate, boste poklicali. In se spet vrtimo v začaranem krogu: lahko boste dobili zgolj odzivnik, ki vam niti tega ne bo povedal, kdaj se na nekem naslovu lahko zglasite. Kje so še prijazna beseda, potrpežljivost in pripravljenost pomagati?! Vse troje izgublja veljavo v svetu digitalizacije.

Ne čisto iz trte izvita primerjava so knjižnice. Se spomnite starih dobrih socialističnih časov in majhnih knjižnic, v kateri vas je drobna knjižničarka, recimo Tončka, pričakala ne samo s prijazno besedo, ampak vam je znala nemudoma svetovati? Katero koli temo ste iskali, če je imela knjigo, jo je našla za vas. Danes pa imamo pač Cobiss – in brskanje po spletu.

Res naj bi bila sicer digitalizacija namenjena tudi zmanjšanju razraščenega aparata javne uprave, kar je načeloma dobro, a mar to hkrati pomeni, da bodo ti ljudje izgubili službo? Če se bodo upokojili, dobro, če ne, se bo krog marginalizacije širil. Skratka, ko govorimo o digitalizaciji, bi morala socialna družba, kar Slovenija ni, najprej poskrbeti, da je vsak posameznik ne glede na starost ustrezno opremljen zanjo, šele nato začnimo sanjati o digitalizaciji vsega drugega.


Irena Pirman dela v novinarstvu od leta 1990. Je vaditeljica joge in borka za pravice živali. Že nekaj let z veseljem sodeluje v ljubljanskih Dnevnih centrih aktivnosti starejših. 

DELITE