INTERVJU: Tanja Tuma o Brodniku, Cankarju, založništvu in tem, da je danes več knjig kot bralcev

Nekdanja založnica Tanja Tuma je napisala zelo zanimiv in pomemben zgodovinski roman, ki prinaša zgodbo založnika in knjigarnarja Lavoslava Schwentnerja (1865–1953). Schwentner je povezoval umetniško in ekonomsko plat založništva, urejal prvo slovensko knjigotrško revijo in vlagal v promocijske dejavnosti … O njegovem poklicnem življenju je znanega veliko več kot o osebnem življenju, vendar je pisateljici na podlagi zgodovinskih podatkov in s pomočjo svoje domišljije uspelo preplesti oboje, tako da je zgodba tudi napeta in vsekakor vredna pozornosti. Več o romanu pa nam je zaupala v pogovoru.

Kako ste izvedeli za zgodbo Lavoslava Schwentnerja?

Vsako leto na Slovenskem knjižnem sejmu podeljujejo nagrado najboljšemu založniku ali knjigotržcu za življenjsko delo, ki se imenuje Schwentnerjeva nagrada. Prvič sem bila na sejmu leta 1992, ko sem še vodila Center Oxford. O založniku Lavoslavu Schwentnerju mi je pripovedoval dr. Martin Žnideršič, ki je bil eden najprodornejših založnikov in profesorjev na našem področju. A če mislite na življenjsko zgodbo ali kaj takega, te zgodbe ni. Schwentner zasebno je zavit v skrivnost. Iz njegovega življenja je še najvidnejši njegov odnos s Cankarjem, ki je bil mnogokrat obravnavan krivično. Bila sta velika prijatelja, ni šlo samo za posel. Pri drobcih, ki sem jih vendarle našla iz zasebnega življenja, mi je bil v veliko pomoč Rok Glavan in sodelavci, ki skrbijo za njegovo rojstno hišo na Vranskem. Seveda sem si pomagala tudi z arhivi in pismi iz NUK-a in Arhiva Slovenije, a tega je bilo zelo malo.

Kako dolgo ste raziskovali Schwentnerja?

Ideja za roman se mi je utrnila pred kakšnimi petimi leti, a se je postavljalo veliko ovir. Kako narediti zgodbo dovolj zanimivo, da jo bo lahko bral tudi srednješolec ali dijakinja? Virov je bilo malo. Knjižica Rodoljubni založnik Lavoslav Schwentner, ki sta jo izdala Antikvariat Glavan in založba Umco, informacije v Slovenski bibliografiji, izbor pisem Ivana Cankarja … skromno. In skoraj ničesar o njegovem zasebnem življenju. Le da je bil dolgo leta poročen s Slavico in da je bil zakon brez otrok. Ko sem se domislila, da bi v središče dogajanja postavila pisatelja Cankarja, založnika Schwentnerja in kupca in bralca Tumo, sem morala seveda preštudirati tudi njuni življenji. Z zanimanjem sem se posvetila tudi preučevanju založniške scene v tridesetih letih, ko je Schwentner predsedoval jugoslovanskemu združenju založnikov in knjigotržcev, in vsaj malo predstavila tudi nekaj založnic iz tistega časa, hrvaško Marijo Radić in slovensko Minko Krofta. Zgodovinski romani imajo glavno načelo, da bralcem znotraj romanesknega okvira ponudijo tudi informacije in vzbudijo novo radovednost in branje.

S katerimi podatki ste imeli največ dela?

Ah, vsako poglavje je bilo poseben izziv. Najdlje in na vse mogoče načine sem iskala zapisnike jugoslovanskega združenja založnikov, da bi lahko v roman vključila tudi ta vidik njegovega življenja. Ne nazadnje je Schwentnerja kralj Aleksander priznal kot enega najpomembnejših kulturnih delavcev in mu podelil odlikovanje sv. Save, red IV. stopnje. Pisala sem prijateljem v Beograd in arhivom, iskala in brskala. Dokler se nisem nekega dne zavedela, da so ti zapisniki verjetno zgoreli ob nemškem zračnem napadu na Beograd 6. aprila 1941, ko je do tal pogorela Narodna biblioteka, v kateri so se po drugih znanih virih sestajali založniki. A sem se vseeno potrudila in poiskala toliko podatkov, da je nastalo zanimivo poglavje. Veliko dela je bilo tudi s Cankarjevimi in Tumovimi spisi. Človek si komaj predstavlja, koliko so ti intelektualci, očetje našega naroda, pisali, in to na roke, ter objavljali. Seveda je bilo treba preučiti tudi tiskarsko področje in ureditev avtorskih pravic – šele Dunajski arhiv na spletu mi je dal nekaj odgovorov –, pa tudi vsesplošno ozračje v različnih obdobjih vse do konca druge vojne. 

Kako to, da ste se odločili, da boste napisali roman? Verjetno bi bilo lažje, če bi pisali samo o njegovih poslovnih podvigih?

Ah, kdo bi to bral, lepo vas prosim. Koga zanimamo založniki, nevidni brodníki čez čeri kulture? Hotela sem, da Schwentner vstane pred nami kot človek iz mesa in kosti. Da ga spoznamo v stiski in konfliktnih situacijah, da spoznamo njegovo človeško naravo. Seveda je to zgolj moja predstava o njem. A veliko reči je jasnih tudi iz dokumentov. Bil je pošten poslovnež in zaveden Slovenec. Prvo izhaja iz dejstva, da ga je sodišče imenovalo za izvedenca v trgovskih zadevah. To je bilo nedvomno izjema. O ljubezni do slovenstva pa ne govore le številne izdaje naših pesnikov in pesnic, pisateljev in pisateljic, temveč tudi biografsko dejstvo, da se je rodil kot Leopold in se je preimenoval v slovanskega Lavoslava. Nedvomno je bil tudi izjemno izobražen in zelo sposoben. Založništva in knjigotrštva se je učil kar nekaj let, preden se je podal na samostojno pot. Založništvo je strokovno zahteven poklic in danes vse premalo cenjen. Ne gre samo za denar, ki ga nekdo vloži v kup potiskanega papirja. Pomembna je izbira, podoba knjige in promocija. Schwentner je izdajal prvo slovensko revijo o knjigah, kot danes poznamo Buklo. Obiskoval je vse svetovne knjižne sejme in imel razvejeno mrežo poslovnih partnerjev od Rusije do Amerike. Meni osebno se je počasi razkril kot zelo dober in sočuten človek, zvest prijatelj, ljubeč mož in še bi lahko naštevala. Videla sem ga predvsem v tej lepi luči in tako tudi popisala. 

Tudi sami ste se ukvarjali z založništvom. Mislite, da bi se uspešno znašli tudi v njegovih časih?

Ja, res je založništvo še danes moja strast. Še vedno spremljam novosti v svetu in doma. Ne nazadnje sem se s svojimi knjigami v angleščini, doslej sem izdala štiri romane, tudi podala na samozaložniško pot v svet. Delala sem praktično v vseh vlogah v založništvu in knjigotrštvu. Več kot dvajset let, preden sem se spravila k pisanju. V Schwentnerjevih časih in tako, kot sem jaz začela – brez začetnega kapitala –, bi imela bolj malo možnosti za uspeh. Minka Krofta, naša najslovitejša založnica Belo-modre knjižnice iz tistega obdobja, je bila poročena z bankirjem, kar ji je dajalo moč in samozavest. Veste, ženske tedaj nismo imele veliko pravic. Če sledite zgodbi dekleta, ki ga z vlaka reši naš založnik, vidite, da smo bile ne samo brez volilne pravice, temveč tudi sicer malodane brezpravne. V takem okolju je še težje uspeti, ne glede na dejstvo, da sem tudi sicer čisto drugega značaja kot naš glavni junak. Ko sem odkrivala njegove poslovne dokumente, sem se tudi naučila, da so veliko založniških mehanizmov, ki jih poznamo danes, uporabljali že tedaj. Našla sem na primer koprodukcijsko pogodbo, tisk iste slikanice v različnih jezikih. Seveda je bilo tudi drugih ovir veliko: cenzura in dejstvo, da ne monarhija ne kraljevina nista pristopili k Bernski konvenciji o zaščiti avtorskih pravic. Ščitil nas je slovenski jezik, ki ga po svetu govori bolj malo ljudi. Tako so tudi nekateri tuji tiskarji založniki, npr. Bamberg v Ljubljani, radi izdajali slovenske pesnike in pisatelje.

Zakaj je založništvo pri nas pomembno tudi v času globalizacije?

Globalizacija je po eni strani naredila knjige in svetovne izdaje dostopne »na klik« in nam razširila obzorja. V času moje mladosti je bilo težko priti do tujih knjig, danes to počnemo iz naslanjača. V Sloveniji ima založništvo še posebno poslanstvo, saj je temelj našega uradnega jezika in s tem tudi naše državnosti. Žal je dostikrat naša branža zanemarjena in pisatelji še zdaleč ne uživajo javne pozornosti kot v Schwentnerjevih časih, ko so bili Aškerc, Cankar, Župančič, Gradnik in drugi prave zvezde. Ljudje so jih častili, kupovali in brali njihove izdaje. Danes je več knjig kot bralcev, kar razloži tudi dejstvo, da je velik odstotek odraslih v Sloveniji bralno slabo pismenih. Zato menim, da bi se morala javna sredstva usmeriti predvsem v promocijo branja. Imamo oglaševalske kampanje za domačo hrano, za šport, za ribe, žal pa še nisem zaznala velike državne kampanje za branje. Slovenskega jezika ne bo rešila količina izdanih knjig s pomočjo javnih sredstev, temveč predvsem količina bralcev in kupcev teh knjig. Posamezniki se trudijo, a potrebna sta državna volja in več denarja. Potreba po knjigah bi avtomatično dvignila prodajo in celotna knjižna veriga bi namesto stokanja in capljanja lahko zadihala. Tudi za tako spoznanje pa je najprej potrebno znanje založništva. Ni dovolj, da je človek nekoč prevedel ali napisal knjigo, pa je lahko kar založnik ali odločevalec. Treba je razumeti vse nevidne niti in razmerja, ki vodijo od pisatelja k založniku in knjigotržcu do bralca. Tako kot pri drevesu največ hrane in vode posrkajo prav najdrobnejše koreninice, kapilarne nitke, razvejene globoko pod zemljo na vse strani. Brez teh koreninic vsako drevo pade.

Kako se je založništvo pri nas v vsem tem času spremenilo?

Založništvo v Sloveniji sodoživljam in spremljam že kakih trideset let. To niso mirne vode. Trg je majhen, naklade nizke, posledično cene visoke. Dolgo smo se borili za enotno ceno knjige, da bi bila razporeditev med vse akterje v knjižni verigi vsaj malo bolj pravična. Medtem so se imenitno razvile splošne knjižnice, ki ponujajo izposojo knjig. Slovenci smo še kar bralci, a zelo slabi kupci, založniki pa zgolj s prodajo knjig knjižnicam ne morejo uspešno poslovati. Največji napredek in hkrati past pomeni digitalizacija, sprva v proizvodnem procesu nastanka knjige, nato tudi v prodaji vse do elektronskih knjig. 

Zakaj je to past? 

Ker je digitalizacija tako poenostavila proces izdajanja, da se založništva lotijo tudi posamezniki, ki sami nikoli ne berejo knjig. Knjižnice, knjigarne in kupci se nato utapljajo v poplavi tudi slabo pripravljenih izdaj. Knjig je veliko, bralcev manj, kupci so redka vrsta. Brez nekega posebnega zanesenjaštva pač nisi slovenski založnik. Zato moje posvetilo slovenskim založnikom na začetku knjige mislim smrtno resno. To so junaki današnjega dne in spoštovanja vredni poslovni možje in žene. 

Knjigarne so bile dolgo zaprte zaradi ukrepov. Kako ste doživeli odprtje, ko so ljudje celo v vrsti čakali, da so prišli med knjige?

Veseli me, ko v moji najljubši knjigarni Konzorcij povedo, da jim gre ukrepom navkljub kar dobro. Seveda sem jih obiskala takoj, ko so spomladi odprli, prav na prvi dan. Menim, da se bodo posledice pandemije pokazale dolgoročno. Vprašanje je, kaj bo z nakupom knjig, ko se bodo spet sprostila potovanja, zabave, nakupi in vse, kar nam lepša življenje. Slutim, da bodo branje in knjige brez večje promocije ali državne kampanje za branje spet potisnjene v ozadje. Potrošništvo bo hipoma preglasilo tihe trenutke, ko smo v karanteni ob odprtih knjigah premišljevali o svetu in o sebi.  

DELITE