Moje življenje je ribji brodet

Vižmarska kronika

Odkar pomnim, sem oboževalec srbske rokovske zasedbe Riblja čorba. Njihov prvi album, ki mi je prišel v roke, je bil Mrtva priroda, in potem sem se potrudil, da sem dobil tudi prejšnje in prihodnje. Ob njihovih komadih so se mi namreč dogajale stvari v življenju. Na primer: imam deset let starejšo sestro, ki je imela svoja težka obdobja, ne samo v puberteti, ampak tudi kasneje, ki bi jih najlažje opisal kot »pozajmila je pare, poludela je skroz, kupila je kartu i sela je u voz«. Ko sem bil še otrok, me je veliko stvari zanimalo, in sem starše (in starejše nasploh) dostikrat nadlegoval z vprašanji »zakaj« in podobnimi, oni pa so me bili mnogokrat že malce naveličani, pa so odgovarjali v stilu, »slušaj sine, obriši sline, ne budi alav, još si balav«.

V puberteti so me seveda začele zanimati punce. Več njih. Pogosto sem jih menjaval, in tu bi prav prišla skladba Lak muškarac. Ko pa je mene zapustila punca, sem ji v mislih prepeval: »Draga ne budi peder, o, draga ne budi peder, ako još ima šta da se spašava, nemoj da ideš, ne budi šašava …« Sledilo je, vsaj za nas, ki smo bili rojeni pred letom 1971, eno najtežjih obdobij v življenju, to je seveda služenje vojaškega roka v takratni JLA. Redkim se ji je uspelo izogniti. Življenje v vojašnici, pod strogimi pogoji, daleč od staršev, doma in prijateljev je bilo težko. A najhujši del tega je bil pustiti doma svoje dekle. Eno leto je dolga doba in redkokatera je ostala zvesta svojemu fantu. Ljubosumje me je razjedalo, pa sem si prepeval: »Lepo priznaj pa ću biti blaži, ko te ljubi dok sam ja na straži, nije lepo da ti zapneš svojski, dok ja služim narodu u vojski.«

Sledila so leta iskanja samega sebe, večna vprašanja, kaj bi rad počel v življenju, in v teh iskanjih sem se dostikrat zatekel k spiritualnim zadevam (beri: marihuani). V tem primeru je nadvse primerna pesem Zelena trava doma mog. Pa je prišel tudi tisti nesrečni trideseti rojstni dan, ki je nekako mejnik za prehod v odraslost. Pri teh letih imaš po navadi že službo, nekateri tudi družino, skratka, ne živiš več pri starših in nihče ti ne »komandira«, kako moraš živeti, pa si lahko zapoješ »radiću što god hoću, ko će da mi zabrani, napiću se i pevaću na sopstvenoj sahrani«. Ko se bližaš petdesetemu letu starosti, pa imaš že veliko življenjskih izkušenj, ki niso vse prijetne, in razen če nisi kakšen preveč mil (da ne rečem nekarakteren) osebek, si si prislužil tudi kakšnega sovražnika. Za takšne je primerno tole: »Ti me mnogo zezaš, i okolo švrljaš, bogami me ne znaš, pa će da nadrljaš … nemoj da ideš mojom ulicom …«

Po petdesetem letu pa se začne človek hote ali nehote vračati v preteklost, razmišljati o tem, kako je bilo lepo, ko si bi mlad, se spominjati punc in ljubezni iz tistega obdobja, pa ko te še ni sekalo v križu in nisi imel zdravstvenih, finančnih in drugih tegob. Pa si v mislih zapoješ: »S četrnaest sam popio prvo pivo, a posle piva sam pio sve zivo, jer tad – tad sam bio mlad, kad dobijem batine nisam kukao, bio sam tućen, i ja sam tukao, jer tad, tad sam bio mlad.« In zdaj, ko kot ljubitelj glasbe spremljam, kaj se aktualnega dogaja na glasbeni sceni in sem mnogokrat razočaran, kaj se te dni posluša oziroma kaj poslušajo naši otroci, si zapojem: »Veštačke se zvezde prave, što pevaju kao fol, neke polugole krave, ubijaju rokenrol …«

Tako nekako gre. Covid je vzel Mišo Aleksića, kitarista Riblje čorbe, ki je bil v bendu od samega začetka. Slišim pa, da tudi Bora Djordjević ni ravno najboljšega zdravja. Jaz se še držim. Malo me tudi že zdravje zajebava, ampak saj veste: »Hej, ne postoji mister Perfekt, heej, svako ima neki defekt, heej, čovek od vrlina građen, heej, jeste tražen nije nađen, jeste tražen nije nađen.«


Jurij B. Hudohmet je glasbeni urednik, sobar, navijač Liverpoola, mož, oče. Ne nujno v tem vrstnem redu.