V »dobrih starih časih« je bilo moških dovolj za vse

Ostanki dneva

Sanjski Gregor je čudovit, prijazen, razumevajoč, toleranten in spoštljiv do žensk. Ali je res tak ali samo dobro igra, ne vem, vsekakor si za svoj javni nastop zasluži iskrene čestitke! Lep je, sicer ne bi bil sanjski, čeprav ni čisto moj tip … kot je napisala neka bralka, imajo vsake oči pač svojega malarja. Gregor ima velike, čokoladno rjave oči, v katerih se dekleta kar topijo, meni pa so seveda bolj všeč malo drugačne, na primer majhne in zelene, kakršne imam doma … Na prvi pogled je Gregor videti kot kakšen perzijski kralj, recimo Kserks Veliki, pa tudi poveljnik vojske Špartancev, kralj Leonidas, v kultnem filmu 300 ga je upodobil škotski igralec Gerard Butler, mačo nad mači, izpolnjuje (skoraj) vsa sanjska merila.

Kaj ženske pričakujemo od »sanjskega moškega«, je relativno, pa vendar, prepričana sem, da razlike v stoletjih ali celo tisočletjih v tej zadevi niso omembe vredne … Če se vrnem k antičnemu vojnemu spektaklu 300, moram ugotoviti, da je ta sicer zelo »moški film« prava Indija Koromandija za ženske, saj sanjskih moških v njem mrgoli, škoda le, da so nazadnje bolj ali manj vsi mrtvi. »Six pack« je za antične heroje obvezna oprema, fantje korakajo v boj skoraj goli, le v črnih hlačkah in rdečem plaščku za vratom. Ženskam se cedijo sline, jasno, vendar lepota in mišičje nista dovolj, naše grške junake odlikujejo tudi jeklen značaj, vzdržljivost in neustrašnost, kako bi se sicer lahko spopadli s stokrat, tristokrat številnejšo perzijsko vojsko? Gregor sanjski ni v nič manj težkem položaju, njegov plašček naskakuje trop mladih, divjih in poželjivih gazel, pa tudi malo manj mladih, pa zato nič manj divjih košut.

Kaj daje moč našemu sanjskemu Gregorju, poleg imenitne perzijske brade, da tako lahkotno »hendla« s tolikimi ženskami hkrati, ko pa je vendar vsakemu navadnemu smrtniku jasno, da večina moških komaj kroti eno. Morda so to njegove črne tetovaže – pravi, da jih ima vsepovsod, saj poslikavo telesa razume kot nekakšno naložbo, vsaka ima svojo zgodbo in vzrok, zakaj je nastala … Zgodbo? Čeprav ne poznam več trenutnih razmer na trgu, lahko s precejšnjo zanesljivostjo rečem, da ženske nimajo preveč rade »zgodb« na moškem, in  nasprotno.

Vsake toliko časa se pojavi kak »sanjski«, ki ženske, mlade in stare, spravlja ob pamet. Pred leti je Slovenke zakuril turški igralec Kemal Burak, zvezdnik limonade Moja boš, še ena verzija tipičnega Perzijca. Prišel je celo v nakupovalni center, kar moški načeloma sovražijo. Vesela sem, da sem pripadnica tiste srečne generacije žensk, ki se ji za svojega Kemala ali Gregorja ni bilo treba ravsati z drugimi ženskami, kajti v »dobrih starih časih« je bilo moških dovolj za vse. Seveda nihče od njih ni bil sanjski, ampak saj veste, drage dame, tudi v ljubezni velja surova ekonomska logika: daj – dam.

Bilo je pred leti na morju; saj veste, ni je bolj tečne zadeve za zakonsko slogo kot dopust. S sorodnicami smo se v vročini poletnega popoldneva hladile z radlerjem in razpravljale o moških, svojih, jasno. Naveličane kopice gospodinjskih obveznosti, ki jim nismo ušle niti na dopustu, smo nergale na polno. Seznam našega zadovoljstva se je daljšal, in nenadoma je moja najljubša teta Jožica, najbolj izkušena med ženami, vzkliknila: »Kaj je zdaj to, punce, pa ‘tabul’ (najboljše) smo vzele?« Vseeno je, draga dekleta, ali se odločite za sanjskega Gregorja ali malo manj sanjskega Franceljna, Mirka ali Branka. Nazadnje ne boste zadovoljne z nobenim!


Smilja Štravs je novinarka, publicistka, radovedna iskalka resnice in lepote v ljudeh in stvareh, ki se trudi razumeti svet in svojo vlogo v njem. Svoje poti in stranpoti vam bo razkrivala v rubriki Ostanki dneva.