INTERVJU: Branko Završan o gledališču, humorju in spremembah

S spletno premiero je ta petek zaživela nova predstava Gledališča Celje Bodi gledališče. Glasbeno-gledališka predstava je poklon tej ustanovi, ki je konec lanskega leta slavila že 70-letnico delovanja. Bodi gledališče v songih spregovori o temah, relevantnih za usodo gledališča, in ošvrkne tudi naš vsakdan. Branko Završan je zbral izvrstno ekipo sodelavcev, ki uživa na odru, mi pa smo ga prosili, da je malo bolj podrobno predstavil predstavo in svoj pogled na teater.

Kako ste se lotili predstave, kaj je bil navdih, povod zanjo?

Povod in namen je vsekakor praznovanje 70 let obstoja Gledališča Celje. Želeli smo ga praznovati 6. 12. 2020, na dan ustanovitve, a glej ga no, ni šlo. Še en davek koroni. Vsi smo bili v nizkem startu in vsak po svoje molili nos v vsakodnevne objave protikoronskih ukrepov v vneti želji, da bo predstavo mogoče izvesti. Zaman. Ni šlo. Popolno zaprtje kulturnih in še mnogih drugih ustanov. Želeli smo praznovati v živo. Praznovanje na pretok (stream) se nam je zdelo zelo razčlovečeno. Takrat. Danes smo v to privolili. V petih mesecih se želje lahko korenito spremenijo.

Navdih pa je gledališče samo. Vsi sodelujoči smo mu zavezani. Z njim živimo, ustvarjamo, hrepenimo, trepetamo, ljubimo, se jezimo, sovražimo, sprejemamo, jemljemo, krademo, razdajamo, pogubljamo, povišujemo, umiramo. Neskončen bazen vsakodnevnega navdiha.

Všeč mi je, da ste tudi kritiko stanja in družbe zapakirali tako, da se gledalci zabavajo. Tudi med zabavo smo lahko kritični, se lahko učimo, kajne?

Humor vedno popraska po resnici, sicer se nas ne dotakne. In ko se nas, je smeh lahko pol zdravja, ko vzpostavimo distanco do naših lastnih ali pa skupnih vsebin. Ob satiričnem nastavku pa je bilo vodilo za teme spoštovanje gledališča, umetnosti. To je oda gledališču. Jaz sem sicer avtor besedil pesmi, monologi pa so izvirna pričevanja vsakega igralca. Zato je tudi zapisano pod avtorstvo: Branko Završan in ansambel. Vsak razgalja svoj odnos ali pa mesto v gledališču.

Močna sestavina je tudi glasba, ki v svojem brezbrižnem prepletanju znanih viž z virtuoznim preigravanjem zelo podkrepi humorno noto celotne predstave. Ko pa pridemo do balad, se čas hipno obrne v resnost gledališkega sveta.

Kakšna pa je po vašem mnenju prihodnost gledališča?

Prihodnost je prav v njegovi preteklosti, v njegovi konstanti. V neposrednosti. V trenutni dejanskosti. Lahko ga opremljamo z vso sodobno tehnologijo, ga peljemo skozi umetnostnozgodovinska obdobja, ki mu nenehno spreminjajo obliko pojavnosti, a vedno ostaja živa umetnost, ki se godi pred našimi očmi. Tudi s trenutnim pretakanjem vsebin po spletu naredimo vse, da ohranjamo in podčrtavamo to ranljivost trenutnega dogajanja. Tukaj se sicer kaže še eno orodje, še en medij, v katerem gledališče lahko živi. Nič novega. Interdisciplinarno in multimedijsko gledališče je že zdavnaj stvar zgodovine. Zato je prihodnost gledališča danes. V tem trenutku govori zgodbo. Vedno.

Ker se s predstavo poklonite matičnemu celjskemu gledališču, me zanima, zakaj se vam zdi ta teater poseben, kaj ga odlikuje?

Lahko kar citiram odlomek pesmi Hvala:

… to gledališče odlikuje kolektiv,

zato s ponosom in zavestjo pojem,

kakšen dar … kakšen duh … kakšen čar …

DELITE