Cepilci proti necepilcem

Pamet v roke

Zaradi politike razklana, razrvana Slovenija se je med pandemijo razdelila še na dva ostra pola: na tiste ljudi, ki cepljenje zagovarjajo, in tiste, ki so proti. Ko obojim pridamo še vidik državljanskih, človekovih pravic o svobodi izbire, hitro zaidemo v slepo ulico. So cepiva res dobro preizkušena? Mar res ni potrebnih vsaj deset let, preden naj bi bila dovolj varna, da pridejo med populacijo? Kdo ve, morda imajo v bajno bogati farmacevtski industriji toliko denarja, da so izumili že časovnih stroj in so varnost cepiv skočili pogledat v prihodnost? Ali so imeli pač samo dovolj denarja, da so fazo preizkušanja pospešili?

Za oris kompleksnosti problematike si sposodimo primer iz enega od delov nanizanke Zakon in red: enota za posebne primere (posnete več let pred pandemijo covida, seveda). Na začetku najdejo mrtvo deklico. Sprva sumijo, da je žrtev zanemarjanja, saj je njena mlada mati vse prej kot zgledna. Hitro pa se izkaže, da dekletce, staro manj kot tri leta, še ni bilo cepljeno proti zelo nalezljivi bolezni – recimo ji bolezen X, da malce posplošimo. Pri približno treh letih naj bi v ZDA otroke namreč cepili proti tej bolezni X. Detektivi ugotovijo, da je deklico s to boleznijo okužil deček, ki je bil prenašalec bolezni X in čigar mati ga proti tej bolezni, ki ni nujno smrtna, ni hotela cepiti zaradi negativnih stranskih učinkov.

Dogajanje se preseli v sodno dvorano, kjer dečkovi materi sodijo za dekličino smrt. Tako izmišljeni detektivski liki kot verjetno gledalci se razdelijo na pola: nekaterim se zdi, da je mati vsekakor odgovorna za dekličino smrt, drugi so prepričani, da ima mati povsem svobodno izbiro odločati, ali otroka cepi ali ne. Ta bolezen naj bi v nekaterih primerih povzročala avtizem, pri čemer se izpostavi še dilema številnih staršev, ali je ENAK odmerek tega zdravila v resnici primeren za vse otroke (ne glede na njihovo težo in višino).

Na koncu se mora gledalec, po dokazih z ene in druge strani, sam odločiti, na čigavi strani je. Bo dečkova mati lahko prenesla krivdo za dekličino smrt, ker je s tem, ko sina ni cepila, njega ohranila »zdravega«?

Ali če prenesemo na covid-19: koga ogrožate, če se ne cepite? Sebe? Ali tudi druge? Glede na to, da za covidom v blažji obliki lahko vseeno zbolite, ga prenašate, zakaj bi se torej cepili, če imate to na primer za eno od oblik državljanske nepokorščine in ne verjamete farmacevtski industriji? Ne nazadnje se vsa zgodba filma Begunec vrti okoli tega, kaj vse je farmacevtska industrija pripravljena storiti, da na trg spravi zdravilo. Kaj storiti, če ste eden od tistih, ki še vedno živi v utvari, da živimo v svobodni državi, kjer imate pravico o svojem zdravju sami odločati, čeprav verjetno ni daleč dan, ko bodo delodajalci od delavcev ali kandidatov za službo zahtevati cepljenje, sicer se lahko za službo obrišejo pod nosom. Kako pa bi se počutili, če bi izvedeli, da je zato, ker ste bili necepljeni in ste potem zboleli za covidom, nekdo od vas dobil covid, hudo zbolel ali celo umrl? Kje je torej meja med altruizmom in skrbjo zase? Če nič drugega, je zabrisana.


Irena Pirman dela v novinarstvu od leta 1990. Je vaditeljica joge in borka za pravice živali. Že nekaj let z veseljem sodeluje v ljubljanskih Dnevnih centrih aktivnosti starejših.