SEMPRE PIU LIBERI NOI

Vižmarska kronika

Pred kakimi desetimi leti se je v Vižmarje priselil starejši Italijan. Takrat je moral imeti kakih petdeset let. Kakor mi je uspelo izvedeti, se je v Slovenijo priselil zaradi sina, ki naj bi ga imel z neko Slovenko, čeprav ne živita skupaj. Po nekaj mesecih sem ga tudi osebno spoznal, in ker mi je bil možakar simpatičen, sva šla nekajkrat skupaj na pivo. Bila je samo ena težava: gospod ni znal slovensko in jaz ne italijansko.

Pa sva se nekako menila, tako z rokami, pa kakšna beseda že prileti iz spomina. V glavnem, več kot sva spila, bolje sva komunicirala. Oba tudi rada spremljava nogomet. Jaz sicer bolj angleško ligo, ker je slovenska pač preslaba, on pa seveda italijansko, ki jo – sicer bolj površno – spremljam tudi jaz. Gospod je sicer iz Milana in tam domujeta (celo na istem stadionu) dva velika kluba: Inter in Milan. Gospod Pierino, tako mu je namreč ime, navija že od malega za Milan, meni pa je bil od nekdaj simpatičen Inter. Po par pivih, ko je debata spet postala otežena, sva po navadi končala z besedami, on meni: »Inter – cazzo,« jaz pa njemu: »Milan – kurac.« To je bilo seveda v duhu banterja (angl. banter = prijateljsko zafrkavanje).

Vendar me je v neki točki začelo motiti to moje neznanje italijanščine. Pa ne zgolj zaradi gospoda Pierina, tudi zato, ker sem bil takrat pogosto poslovno v Italiji. Kaj ti pomaga znanje angleščine in srbščine, če znajo Italijani samo italijansko. Poleg tega je na teh mojih potovanjih po Italiji večkrat prišlo do nesporazumov kot posledica mojega nepoznavanja jezika. Ko sem na primer hotel naročiti pico, sem rekel, naj mi dajo »fredo«, ker sem mislil, da to pomeni vroča. Ampak pomeni hladna. Iz česa sem to sklepal? Ker sem pač mislil, da »caldo« zaradi podobnosti z angleško besedo »cold« pomeni mrzla. No, pa je ravno obratno.

Ob neki priliki sem obračal kombi v neki ozki ulici, pa se je neka gospa začela dreti, »panka, panka« (it. panca = klop), pa sem si mislil, prav imaš, »panka nam manjka«. In že je počilo. Zaletel sem se v klop. Ali pa takrat v Trstu, ko sem pred gostilno zagledal napis: PRANZO 6 €, CENA 9 €. Ker sem bil na dvojezičnem območju, mi je takoj šinilo v glavo, češ, lej te prasce italijanske, za domačine je obrok 6 €, za Slovence pa 9 €. Ko sem se šel v gostilno pritožit, mi je pa slovensko govoreči natakar pojasnil, da je pranzo kosilo, cena pa večerja.

»Dovolj je!« sem sklenil in se vpisal na tečaj italijanščine. Še toliko raje, ko sem izvedel, da bo profesorica v Sloveniji medijsko znana oseba Oriana Girotto. Vznemirjen kot prvošolček sem se podal na prvo predavanje in moram reči, da je bilo fino. Bil sem izjemno zavzet in se ravno navadil na te »šolske« ponedeljke, ko je spet udaril covid. Drugi val. Pa smo prešli na Zoom, ampak to ni to, jaz rabim živo akcijo, in potem sem, nekako sredi tečaja, vse skupaj opustil. Saj mi je žal. Ampak bom počakal, da mine pandemija, pa bom ponovno začel. Vsaj načrt je tak. Vseeno pa sem bil mnenja, da sem se že nekaj naučil, čeprav me še vedno zmede, da je »camera« soba in ne kamera.

Nekega dne tako v trgovini, tu pri nas, v Vižmarjih, zagledam Pierina in misleč, da že nekaj znam italijansko, skorajda poletim proti njemu. »Pierino, come stai?« »Bene, bene …« pravi on. In tu se je končalo. »Che brutto tempo!« Kakšno slabo vreme, siknem, ker se drugega nisem spomnil. Zunaj pa sončno in + 20 °C. »A greva na pivo?« potem v brezhibni slovenščini vpraša Pierino. »Si, si, certo. Tu aspetto a bar.« Sediva tako za mizo, žuliva vsak svoj pir in se gledava. Njemu je zaštekalo pri slovenščini, meni pa pri italijanščini. Mater, a mi res ni nič ostalo od tečaja? In potem mu začnem prepevati neko italijansko otroško pesem, ki smo se jo učili drugo ali tretjo uro. »Per fare un tavolo ci vuole il legno …« (Če želiš izdelati mizo, potrebuješ les.) Nasmehnil se je. Verjetno je pomislil, a daj no mir. Pa spet tišina. Srkanje piva. Mater, vse sem pozabil. Prazna glava. Pa mu rečem: »Pierino, Milan – kurac!« Pogledal me je izpod čela. »Inter – cazzo!« je odvrnil.


Jurij B. Hudohmet je glasbeni urednik, sobar, navijač Liverpoola, mož, oče. Ne nujno v tem vrstnem redu.