Oda protestnikom

Pamet v roke

Obdobje boja za državljanske pravice v ZDA v 60. letih je eno najbolj izjemnih za vse zagovornike mirnih protestov. Med njimi izstopajo mnogi, med drugim t. i. freedom riders. Aktivisti, temnopolti in belopolti, so se z avtobusi vozili po delih ZDA, kjer je bila segregacija še vedno v polnem razmahu. Ustavljali so se na primer v gostinskih lokalih in tam so temnopolti zasedali mesta, ki so bila rezervirana za belce. Ti so jih seveda zmerjali, suvali, tepli, a so bili izurjeni, da vse to mirno prenašajo. Kar je bilo, milo rečeno, ne le občudovanja vredno, ampak za navadnega smrtnika praktično nemogoče. To so bili neskončno pogumni ljudje, na katere so streljali z besedami in pestmi, a se niso uklonili. Človek se vpraša, kdo je bil pravzaprav bolj srčen, temnopolti ali tisti belci, ki so se jim drznili priključiti. Temnopolti niso imeli česa izgubiti, belci pa marsikaj, a so vztrajali in včasih to plačali z življenjem – čeprav se je to šele dobro začelo.

Avtobuse so freedom riderjem tudi zažigali in prevračali. Tudi če se jim je iz gorečega avtobusa uspelo rešiti, so nanje prežali razjarjeni belci, med katerimi so bili tudi predstavniki Kukluksklana (ste vedeli, da je bil ded Donalda Trumpa njihov član?). Med enim od tovrstnih napadov se je iz gorečega avtobusa priplazil temnopolt moški, hlastal je za zrakom in bil na robu nezavesti. Do njega je prestopilo belopolto dekletce in mu ponudilo vodo. Deklico so čez nekaj dni našli umorjeno, verjetno so jo umorili pripadniki Kukluksklana. Dobrota je pač velikokrat sirota, pa naj plejada duhovnih učiteljev še tako modruje o nasprotnem.

Eden od prelomnih trenutkov gibanja za državljanske pravice se je zgodil v Selmi – o dogajanju so sicer posneli film, ki pa v rokah neizkušene režiserke ni tisto, kar bi lahko bil. Na mostu v Selmi se je zbrala množica mirnih protestnikov, nad katere so se z vsem srdom,  konjenico in orožjem spravili organi pregona. Dogajanje je prenašala televizija, in takrat so številni po ZDA končno doumeli nesmiselnost znašanja nad protestniki in potrebo po spremembi.

Prišla je, čeprav se je po umoru Georgea Floyda in gibanju Black lives matter izkazalo, da preobrazbe naroda še zdaleč ni konec. Ko so Trumpove horde na začetku leta napadle Kapitol, so mnogi trdili, da do tega ne bi prišlo, če bili protestniki po večini temnopolti, saj so vse demonstracije Black lives matter potekale pod budnim očesom policije. In da, poklon tistim policistom, ki so pokleknili pred protestniki.

Mirni protesti niso torej nič novega, so pa nekaj, kar lahko prinese val sprememb, četudi bi si – in zdaj se že lahko preselimo na sončno stran Alp – mnogi želeli, da postanejo nasilni. Kajti potem bi policisti, ki se med protesti sprehajajo ob svojih maricah, končno lahko uporabili silo, kar so mokre sanje vseh nasprotnikov protestov. Primerjava z ZDA pa ni čisto iz trte zvita, saj je sovraštvo belih supremacistov mogoče skoraj otipati, uporabljajo pa tako rekoč enak besednjak kot sovražniki naših protestov.

Ampak to je že druga zgodba. In če si želite ogledati dober protestniški film, si oglejte Bitko v Seattlu, Battle in Seattle, in to čisto do konca, kjer vas seznanijo s številnimi protesti po vsem svetu, za katere niti vedeli nismo. Ali pa dokumentarec o Charlottesvillu v ZDA, ko je avto, vozil ga je belec, supremacist, zapeljal v mirne protestnike.

Boj se nadaljuje, kot piše na koncu Bitke v Seattlu.


Irena Pirman dela v novinarstvu od leta 1990. Je vaditeljica joge in borka za pravice živali. Že nekaj let z veseljem sodeluje v ljubljanskih Dnevnih centrih aktivnosti starejših.