V BEOGRAD (S FIRMO KRSTIĆ)

Vižmarska kronika

Vižmarje so danes ljubljansko predmestje, nekakšno »spalno naselje«, a še pred slabimi šestdesetimi leti so bile čisto navadna vas. Celo narečje smo imeli, tako napol gorenjsko, napol vižmarsko, da kakšnega starejšega občana nič ne razumem. Ko so se naši starši (torej starši moje generacije) začeli priseljevati, je bila tu vas. Potem so vrli socialistični voditelji tu postavili kopico vrstnih hišic, ki so videti kot nekakšni kurniki v Perutnini Ptuj, in začeli naseljevati delavstvo. Ena »rajža« takih vrstnih hišic je bila recimo za podjetje Energetika Ljubljana (in dejansko so vsi tam delali), druga je bila od (zdaj že neobstoječe) Avtomontaže. Ko so imeli naši starši rešen stanovanjski problem, so se začeli ploditi, torej ni čudno, da smo z Medenske ceste pa Manice Komanove vsi letnik 1969 ali 1970. Skratka, kot bi se reklo, generacija.

Tako smo fantje tudi nekako ob istem času morali na služenje vojaškega roka. Eni kako leto prej, drugi kasneje. S prijateljem Matjažem sva se nekega dne odločila, da obiščeva prijatelja Andreja, ki je služil vojsko v Skopju. Let z Brnika je bil zgodnji jutranji, tako da sva bila ob osmih zjutraj že v naši (takratni) prestolnici, skratka v Beogradu. Ker sva imela povezovalni let za Skopje šele zvečer, sva morala nekako »ubiti« čas in sva se odločila za ogled Dedinja in Titovega groba. Taksistu je hitro postalo jasno, da sva dva neizkušena junca, prvič v Beogradu, pa naju je malce popeljal »La Tour De Belgrade«, ampak ko smo se že tretjič peljali mimo iste stavbe, sem mu pa vendarle rekel, naj naju neha zajebavati. Na Dedinje smo prispeli nekaj po deveti uri, in ravno zgrešili začetek ogleda, naslednji pa je bil ob enajstih. Kam pa zdaj? Ja v kafano, a ne. Matjaž ne pije alkohola in je naročil kavico, Jurij pa pije alkohol in je naročil pivo. Enega, pa drugega, pa tretjega in še četrtega. Sem bil že kar malo »pod gasom«, ko je ura odbila enajsto in je napočil čas, da si tudi midva ogledava Titovo zapuščino. Pred začetkom ogleda nas je vodnik obvestil, da ogled traja kaki dve uri, da v tem času ne smemo nikamor, niti na WC, da je treba biti ves čas v skupini in podobno. Preklet hudič, a si moral WC omenjati? Morda se sam od sebe niti ne bi spomnil, ampak zdaj pa imam. Seveda me je prijelo na potrebo »številka ena« skoraj takoj, ko smo začeli ogled. Kako naj zdaj dve uri zadržujem? Po pravici povedano, nimam pojma, kaj smo gledali, saj sem razmišljal samo o tem, kako me scat in kako naj se ne populam v hlače, tako da se tistega ogleda bolj medlo spominjam. Spominjam pa se, da se je vleklo. Nekako sem zdržal in tekel kot afriški maratonec na bližnji WC, ko se je končalo.

Naslednja postaja je bil neki kino v središču Beograda, če se prav spomnim, se tisti del imenuje Slavija. Prideva noter, neki kitajski karate film, kakih 30 ljudi, folk kadi v kinu, komentirajo glasno, opozarjajo like na filmu (čuvaj leđa) in podobno. Tudi ta izkušnja je bila malo surrealistična. Zvečer sva imela let proti Skopju, vse je potekalo gladko in brez težav. Po nastanitvi v hotelu, bilo je še zgodaj, pa še malo po Skopju. V neki oštariji zagledava skupino mladih, pa rečem: »Dajva prisesti.« »Zakaj?« vpraša Matjaž. »Za joke. In še več – delajva se, da sva angleška turista.« »Ampak jaz bolj slabo govorim angleško,« je skrbelo Matjaža. »Saj znam jaz. Ti pa tiho bodi ali pa reci ‘yes, sure’.« Rečeno – storjeno. Domačini so bili navdušeni nad nama in piri so kar leteli. Potem pa spet efekt pijane glave, malo sem pozabil, da sem »Anglež« in sem Matjažu nekaj siknil v slovenščini. Zgroženi domačini so, ko so ugotovili, da jih zajebavava, hoteli fizično obračunati z nama. Na srečo sem bil še mlad in sem »odglumil« Brigito Bukovec (tek čez ovire). V miru in varnosti hotelske sobe sva končno zaspala.

Na srečo je Skopje dovolj veliko mesto, da naju razjarjeni Makedonci niso več našli. Ob vrnitvi v Ljubljano je bilo podobno kot prvi dan, skratka, imela sva veliko časa, pa je Matjaž predlagal, če bi šla še malo po Beogradu. »Hvala, bom raje kar na letališču. Za vsak primer.« Ampak če lahko te druge prigode še nekako gledam z distance kot nekaj duhovitega, kot neki dogodek, se mi je tista zgodba z WC-jem zamerila in se mi pozna.

Z ženo sva neko jutro pila kavo, pa sva oba skoraj istočasno morala na WC. Seveda sem, kot džentelmen, ženi odstopil prednost. Za moje pojme si je vzela malo preveč časa, mene pa je spet zvilo, številka 1, pa sem ji rekel: »Če ne prideš ven v petih sekundah, se bom poscal v kuhinjsko korito!« »Ampak saj je posoda noter,« je vpila z WC-ja. »Me prav malo briga. Enkrat je bilo dovolj.« Saj veste, kaj je o tej temi povedal Adi Smolar. Hujše muke ni.


Jurij B. Hudohmet je glasbeni urednik, sobar, navijač Liverpoola, mož, oče. Ne nujno v tem vrstnem redu.