Trenutek slabosti

Ostanki dneva

Vsi drugačni, vsi enakopravni! Saj se spomnite bombastičnega marketinškega slogana, ki se je pred leti rolal po vseh tedanjih medijskih kanalih? Zgodovina kampanje sega v leto 1995, ko je Svet Evrope z njo želel praznovati petdeseto obletnico konca druge svetovne vojne in ljudstvo opomniti, da je še vedno treba ustaviti rasizem, antisemitizem, ksenofobijo in nestrpnost, ki se je v Evropi znova začela razraščati. Deset let pozneje so kampanjo lansirali drugič, z istim sloganom, vendar za novo ciljno skupino – generacijo mladincev, ki še niso vedeli, »za kaj že se fajtajo moji tastari«. Stare zdrahe je bilo treba zapakirati v nov ovojni papir, ki je v 21. stoletju šelestel z besedami raznovrstnost, bogastvo kultur in tradicij. Z drugimi besedami širjenje in varovanje človekovih pravic plus »vsak bo lahko sodeloval pri graditvi boljše Evrope, takšne, v kateri ima posameznik pravico biti samosvoj – drugačen in enakopraven …«

Pred dnevi je na legendarnem tekmovanju Pesem Evrovizije, ki je bila davnega leta 1956 ustanovljena z istim ciljem kot leta 1952 Evropska skupnost za premog in jeklo, predhodnica današnje Evropske unije, in sicer zrahljati razlike med sprtimi evropskimi narodi po drugi svetovni vojni ter jih povezati, zmagala Italija s pesmijo Zitti e Buoni, ki v prevodu pomeni Utihnite in bodite pridni. Zmage Italije sem se razveselila, čeprav sem prav ta komad v obeh predfinalnih izborih zamudila, in sem ga prvič slišala šele na zmagovalnem odru. Navijala sem za ukrajinskega zelenega Jurija, pa drugouvrščeno Francozinjo in bronastega Švicarja, skratka za pesmi, ki so bile odpete v maternem jeziku države tekmovalke. Če je namen tega tekmovanja sprejeti raznovrstnost in bogastvo kultur, težko razumem, zakaj se večina držav odreče skoraj edini kulturni razliki, ki nam je v vsesplošni globalizaciji še ostala, torej jeziku.

»Nori smo, a drugačni od drugih,« v pesmi pojejo fantje in dekle v rdečem usnju, androginega videza z darkersko šminko okrog oči, estetiko iz hipijevskih časov. Besedilo pesmi je tipično uporniško sporočilo delavskega razreda, ki ima dovolj egotripa kapitalistične oblasti in klanjanja vladajočemu razredu, pravzaprav klanjanja vsepovprek, tudi terorizmu okolja in zdravega življenja – ne smeš tega, ne smeš onega – kar naj bi bilo nasploh bistvo rokenrola. Čestitke, to smo čakali, ampak … Navkljub karizmatičnemu nastopu in dobri volji Evropejcev, ki smo požegnali italijansko drugačnost, se bojim, da je šlo zgolj za trenutek slabosti. Novopečeni zmagovalci niti k počitku še niso legli, ko so splet že preplavila namigovanja, da se člani skupine drogirajo, kar naj bi dokazovalo nemarno obnašanje glavnega vokalista za mizo. Citiram: »Mamila na mizi Italije. Damiano David, pevec italijanske roskskupine Måneskin, ki je zmagala na letošnji Evroviziji, je bil na testiranju za mamila negativen …« Ah!

Kaj sem vendar pričakovala, za združeno Evropo ni nič pomembnejše kot to, da si na testu negativen! Kdo je že rekel, da ima vsak pravico biti samosvoj in drugačen?


Smilja Štravs je novinarka, publicistka, radovedna iskalka resnice in lepote v ljudeh in stvareh, ki se trudi razumeti svet in svojo vlogo v njem. Svoje poti in stranpoti vam bo razkrivala v rubriki Ostanki dneva.

DELITE