Cerkev svete Fate

Dnevnik ozdravljene pesimistke

Predstavljajte si, da je v vaši državi vojna, ta spomin nam iz prejšnjega stoletja niti ni tako težko priklicati, in prisiljeni ste iz svojega doma z družino zbežati drugam, na varno. Medtem ko ste vi v nekem begunskem taborišču, v strahu, lačni, prestrašeni, daleč od svojega doma, na vašem dvorišču zraste ogromna cerkev druge vere. Kakšen nor scenarij filma, a? Toda te zgodbe si ni treba nikomur izmišljati, ker se je res zgodila. V naši bližini.

Fato Orlović v Bosni vsi poznajo. Več kot dve desetletji se ta močna ženska bori z vlado Republike Srbske, da bi z njenega dvorišča v vasi blizu Konjević Polja odstranili pravoslavno cerkev, ki so jo Srbi tam zgradili leta 1995, ko je njena družina živela v begunstvu. Od takrat Fata bije sodno bitko z vso državo, da si izbori pravico in povrne svojo zemljo.

Kdo je nana Fata?

Fata je bila rojena v muslimanski družini v vzhodni Bosni blizu mesteca Bratunce. Njena prava letnica rojstva ni znana, ljudje temu takrat niso posvečali toliko pozornosti kot danes, rojena naj bi bila med letoma 1940 in 1943; pred kratkim je rekla, da misli, da ima okoli 81 let. Poročila se je s Šaćirjem Orlovićem in imela z njim sedem otrok.

Pred vojno je imela Fata štiri hiše in štiri hleve. Skupaj z drugimi Bošnjaki, ki so živeli v planinskih vaseh doline Drine, so jo v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja pregnali srbski agresorji. Njenega moža Šaćirja in 20 članov njene družine so med vojno ubili Srbi. Kosti nekaterih Fata še danes išče.

Težko mi je pisati o tem, tudi sama sem po narodnosti Srbkinja in ne razumem te sovražnosti zaradi vere, barve kože, drugega jezika. Večkrat me je sram zaradi dejanj mojega naroda. Čeprav niso vsi Srbi četniki, tako kot niso vsi Hrvati ustaše in ne vsi Slovenci domobranci. Nimam vpliva na dejanja v preteklosti, se pa globoko kesam zaradi dejanj nekaterih mojih sonarodnjakov.

Naj se vrnem k Fati s sedmimi otroki, ki je med vojno vihro ostala sama brez strehe nad glavo. Ko se je leta 2000 vrnila v Konjević Polje, je našla svojo hišo porušeno do tal, namesto njenega doma se je na njenem dvorišču bohotila mogočna cerkev, ki je častila vero tistih, ki so pobili njeno družino in porušili njen dom. Ne samo pobijanje muslimanov, tudi uničevanje njihovega imetja je bil eden od pomembnih dejavnikov etničnega čiščenja, ki se je dogajalo v tej naši bratski balkanski vojni. Prisvajanje ozemlja, novi objekti, kot tudi ta cerkev na Fatinem dvorišču, so bili znak, da je nova etnično-religijska skupina zdaj imela v lasti to območje. Zdaj smo mi tu doma. Brez papirjev, zakonov, kar tako, ker lahko.

Fati Orlović je prekipelo. 21 let se je borila s sodnimi mlini na veter, da bi odstranila cerkev s svojega dvorišča. Nekajkrat so jo celo pretepli zaradi tega, a ni odnehala.

Sprožila je nekaj sodnih bitk z vlado Milorada Dodika, vsa sodišča so presodila v njen prid z odločbo, da je treba cerkev nemudoma odstraniti z zasebnega zemljišča. Čeprav ji je odvetnik večkrat svetoval, naj toži državo tudi zaradi nasilja, groženj s smrtjo in izsiljevanj, se Fata za to ni odločila: »Najpametnejše je, da te stvari pustimo za sabo. Zelo sem prizadeta zaradi vsega tega sovraštva, vendar sama ne morem več prizadejati drugih ljudi. Nimam več te moči.« Svojim sosedom Srbom sporoča tudi tole: »Če niste dobra oseba, postanite to zdaj. Vsi bomo umrli, tu ni druge, in bolje je umreti kot dober kakor kot slab človek.«

Zakaj je Fata pomembna?

Evropsko sodišče za človekove pravice je oktobra leta 2019 končno presekalo ta bosanski vozel. Republiki Srbski je naložilo takojšnjo odstranitev cerkve z njenega dvorišča in določilo odškodnino Fati zaradi kršenja temeljnih človekovih pravic.

Boj Fate Orlović z oblastmi Republike Srbske je eden pomembnejših prelomov vračanja vladavine prava v izmučeno in razdeljeno Bosno ter možnost reševanja zapuščine vojne vihre, ki je divjala po Bosni, po pravni in civilizirani poti. Nana Fata ves čas poudarja, da nje pravoslavna cerkev ne moti. Da je ne motijo niti verniki te cerkve in ne njihove molitve. Fata poudarja, da spoštuje vse cerkve in religije, a če želi skupnost imeti svoj objekt, cerkev, naj si jo potem zgradi na svoji zemlji. Trpko življenje je Fatine možnosti, da bi znova verjela v dobro ljudi, spravilo na raven ledišča: »Ne morem odpustiti tega, kar so nam storili, tega preprosto ne morem. Nikomur ne bom ničesar storila, nimam več energije za to, vendar tem ljudem ne morem dati odpuščanja. Oni so morili, ubijali so vse po vrsti, vse so zakopali, do zadnjega, in zdaj hočejo, da jim odpustim. Ne morem. Nikoli.«

Resnica vedno zmaga

Ta konec tedna so se, po 26 letih, odkar cerkev stoji na Fatini zemlji, začela odstranjevalna gradbena dela. Na dvorišče so se pripeljali delavci, tovornjaki in bagri.

Fata je trenutno v Srebreniku, pri hčerki in zetu, njeno zdravje je močno načeto, ima težave s pljuči, vendar komaj čaka, da se vrne domov, na svojo zemljo, in da popije svojo »kahvo ko svi normalni ljudi«.

Nesrečno cerkev brez imena bodo preselili nekaj kilometrov stran v središče vasi Bratunac. To, kako so Bosanci selili cerkev v enem kosu z enega konca vasi na drugega, je pa čisto druga zgodba. Bolj komična.


Katarina Keček je novinarka, voditeljica in ne nazadnje pisateljica, ki vsak ponedeljek orise svoj pogled na dogajanje v zadnjem tednu v rubriki Dnevnik ozdravljene pesimistke.