Knjiga: O ukinitvi političnih strank

Kratki esej O ukinitvi političnih strank, ki je nastal pred 80 leti in je zdaj v drobni knjižici pred kratkim izšel pri založbi Sanje, je Simone Weil, francoska filozofinja, krščanska mistikinja in socialna aktivistka, napisala v Londonu, kamor se je bila prisiljena umakniti pred nacistično grožnjo in vseevropskim pogromom nad Judi. V delu je analizirala nenavadno hiter vzpon Hitlerjeve stranke NSDAP, ki je skoraj vso Nemčijo v nekaj letih do druge vojne preobrazila v poslušen volilni stroj in iz svobodnega naroda naredila suženjsko orodje za uresničevanje morilske ideologije. Ob branju tega zanimivega čtiva pa lahko samo strmimo, saj je esej tudi danes neverjetno aktualen in prav zato kar strašljiv …

»Na najširšo javnost se kolektivni pritisk izvaja s propagando. Nobena stranka ne skriva, da je njen cilj ljudi prepričati, ne pa jih razsvetljevati … Dejstvo, da stranke obstajajo, ni nikakršen razlog, da bi jih ohranili pri življenju. Le načelo dobrega bi lahko bilo legitimen motiv za njihovo ohranitev. Zlo političnih strank bode v oči. Zanimivo bi bilo ugotoviti, ali je v njih dovolj dobrega, da bi zmoglo prevladati nad zlom in upravičilo njihov obstoj. A dosti bolj utemeljeno je vprašanje: ali je v njih vsaj neskončno majhen drobec dobrega. Ali pa so, nasprotno, politične stranke zlo v bolj ali manj čisti obliki?«  med drugim piše Weilova, ki razmišlja tudi: »Če bi hudiču zaupali nalogo, naj organizira javno življenje, si ne bi mogel izmisliti nič bolj peklenskega … Stranke so organizmi, javno in uradno zasnovani tako, da v človeških dušah ubijajo čut za resnico in pravičnost. … Človek, ki se ni odločil, da bo zvest izključno notranjemu spoznanju, je v središče svoje duše postavil laž.«

Simone Weil se je šolala na najboljših francoskih šolah z dolgoletno tradicijo in kot prva ženska študirala na fakulteti École Normale Supérieure in diplomirala iz filozofije, kar je bil takrat privilegij za le najboljše.

Živela je tako skromno, kot je bilo le mogoče, in velik del svoje učiteljske plače namenila delavskemu gibanju, ob večerih in popoldnevih pa tudi sama poučevala delavce. V razmišljanjih in pisanjih je zelo neposredno in odkrito kritizirala pomanjkljivosti marksizma ter omejitve kapitalizma in socializma.

Zaradi telesne izčrpanosti so jo aprila 1943, ko je z družino živela v Londonu, hospitalizirali. Ves čas bivanja v bolnišnici je sprejemala le majhen del običajne hrane z besedami, da se drugemu delu odpoveduje, ker mnogi nimajo niti tega. Zaradi podhranjenosti in oslabelosti srca je umrla v sanatoriju 24. avgusta 1943. V knjižni obliki so njena besedila izšla šele v povojnem času, v petdesetih letih 20. stoletja.