DOLGO, VROČE POLETJE

Vižmarska kronika

Povem vam, družba, mularija mora biti zaposlena, sicer ji kaj hitro postane dolgčas. Sploh zdaj, ko bo počasi konec šole. Sicer pa, kdor ima otroke, mu ni treba pojasnjevati – poletje je dva meseca težav.

Dokler so mlajši, še gre – jih pač povsod jemlješ s seboj, nimajo pravice odločanja in tako naprej. Težava je pri starejših otrocih in jaz imam dva sinova; eden jih šteje sedemnajst in je na višku pubertete. Drugi je, tehnično gledano, odrasla oseba, v praksi pa vse prej kot to. In na poletje se začneta obnašati, kot da bi ju moral jaz zabavati. »Fotr, men je dolgčas.« No shit. Kaj sem jaz? Dvorni norček? Naj mar prevale delam tu pred teboj za tvojo zabavo?

Ne razumem, kako je ob vseh distrakcijah današnjih dni mladini dolgčas. Mi nismo imeli ne računalnikov, ne pametnih telefonov, ne tablic, na televiziji je bilo šest programov, od tega pet popolnoma negledljivih, pa nam ni bilo nikoli dolgčas. Vzemi žogo, pojdi v naravo, zmeni se s punco, skratka, daj nekaj od sebe. Ne vem, morda je bil tudi drugačen čas oziroma zagotovo je bil, ampak vseeno. Dan je bil zame vedno prekratek in počitnice so minile, kot bi mignil, tem našim je pa dolgčas, še predno se začno.

Mlajši sin zjutraj vstane, pa je že utrujen. Tak izgleda, kot bi prišel z nočne. Nekaj smo delali zelo narobe, si mislim. Jaz sem samo enkrat rekel očetu, da mi je dolgčas, pa mi je eno »zidarsko« pripeljal (prisolil klofuto) in me vprašal, če mi je še dolgčas. Sem rekel, da mi ni več.

In še ko se zorganizirajo, je kup težav. »Oči, a bi me peljal na en rojstni dan? V Kranj.« »V Kranj? Koga pa ti poznaš v Kranju?« »Žiga ima punco iz Kranja.« »Dobro, te bom peljal. Kako boš pa domov prišel?« »Ja, ne vem še. Bo že kdo peljal.« Mhm. Jedva čekam, da bom zjutraj pri poročilih poslušal, kako se je vozilo s štirimi pijanimi mladoletniki zvrnilo v Savo, Kokro ali kar koli že teče skozi Kranj. »Pokliči me, ni važno, kdaj. Te pridem iskat, pa magari ob treh zjutraj.« The things we do for our kids.

Ali pa prejšnji vikend: začelo se je popoldne, zelo nedolžno. Starejši sin; da gredo na piknik, vsak naj bi nekaj prinesel, če lahko vzame nekaj kruha, pa pleskavice iz hladilnika in podobno. Sem rekel, naj vzame. Proti večeru pride mlajši sin; če bi lahko prišlo nekaj prijateljev, tu na vrtu bi malo posedeli, igrali tarok itd. Sem rekel, da okej. Potem je nečak povabil nekaj prijateljev k sebi domov, saj očeta (mojega brata) ni doma, ker je poslovno odsoten do ponedeljka. Hiši sta na istem dvorišču. Ko se je zvečerilo, je starejši sin privlekel tisto družbo s piknika v svojo sobo. In potem se je začelo, okoli 22. ure: z dvorišča preglasen smeh, iz bratove hiše glasna muzika, iz sobe starejšega sina neko vpitje, na dvorišču pa luč na senzor, ki se je stalno prižigala. Hotel sem samo v miru pogledati epizodo, dve Zvezdnih stez, pa sem moral tako pogosto vstati s kavča, da sem mislil, da sem v fitnesu; dretje tam, grem na balkon, fantje, bolj po tiho, prižge se luč, grem gledat, kdo je, pride avto, odide avto, ropotanje z vrati, jaz pa op-cup-op-cup, ne vem, če sem v miru pogledal dve minuti serije. Potem so se pa tri družbe začele mešati, eni tja, drugi sem. Malo mi je počil film: grem dol in jih postrojim, tako, po vojaško. Pa rečem: ekipa Žan – k Žanu! Ekipa Mark – k Marku! Ekipa Fran – k Franu! Pa tišina in brez muzike! So šli kot račke. Potem je bil mir. Se končno naštelam pred tv, stisnem play, pa se na dvorišču spet luč prižge. Koja pa zdej spet pizdamaterna ... uletim na balkon, pripravljen, da koga nahrulim, je bil pa maček. »Albus, ti pa tudi domov, majku ti mačju!« Ubogal je.

Dolga bo do septembra, vam povem.


Jurij B. Hudohmet je glasbeni urednik, sobar, navijač Liverpoola, mož, oče. Ne nujno v tem vrstnem redu.