Okolje vpliva na dva ločena obrambna mehanizma

Naravno z Bilko

Evolucija nam je dala več mehanizmov za preživetje, med katerimi sta rast in zaščita najbolj izpostavljena. Vsi se verjetno strinjamo, da je zaščita oziroma obramba zelo pomembna, vendar je za naše preživetje pomembna tudi rast. V našem telesu se vsak dan iztroši na milijarde celic, ki jih mora telo nadomestiti, torej morajo zrasti na novo. Celo v črevesnem mikrobiomu se celice zamenjajo na vsakih 72 ur. Zato je postenje in klistiranje debelega črevesja tako zelo pomembno.

Ko je dr. Bruce H. Lipton kloniral človeške endotelijske celice, so se te odmaknile od toksinov, ki jih je vnesel v gojitveno posodo. Tudi ljudje se umaknemo pred neprijetnimi dogodki. Endotelijske celice, ki jih je dr. Lipton kloniral, so se napotile proti hranilom, podobno, kot se ljudje napotimo na kosilo ali k prijetnim dogodkom, recimo proti ljubljeni osebi. Ti nasprotujoči si gibanji določata dva osnovna celična odziva na dražljaje iz okolice. Pomikanje k signalu za ohranitev življenja, na primer k hranilom, je značilno za rastni odziv, pomikanje stran od ogrožajočih signalov, kot so toksini, pa je odvisno od obrambnega odziva.

Imamo torej dva nasprotna premikajoča se celična odziva. Ta dva nasprotujoča si mehanizma preživetja, ki sta se razvijala milijarde let, imata težavo, saj ne moreta delovati hkrati. Ali, preprosto povedano, celice se ne morejo hkrati pomikati naprej in nazaj. Dr. Lipton je dokazal, da so celice v krvnih žilah pri človeku kazale eno mikroskopsko anatomijo za zagotavljanje hranil in popolnoma drugo za zagotavljanje obrambnega odziva. Niso pa zmogle obeh konfiguracij hkrati.

Rastni procesi zahtevajo izmenjavo med organizmom in okoljem. To se zgodi, ko zaužijemo hrano in izločimo odpadne snovi. Po drugi strani pa zaščita zahteva zaustavitev sistema, da bi organizem ogradila pred grožnjo, ki jo zazna. Zaviranje rastnih procesov je izčrpavajoče tudi zato, ker je rast proces, ki energije ne samo porablja, ampak jo mora tudi proizvajati. S tem pa nenehen obrambni odziv zavira ustvarjanje energije za ohranitev življenja. Dlje ko ostanemo v obrambnem položaju, bolj ogrožamo našo rast.

Delež celic v obrambnem odzivu je odvisen od resnosti grožnje, ki jo zaznamo. Ko smo pod stresom, zaradi teh groženj sicer lahko preživimo, toda kronično zaviranje rastnih mehanizmov močno ogroža našo vitalnost. Da bi ostali stabilni in zdravi, ni dovolj, da se znebimo povzročiteljev stresa. Če se želimo resnično razvijati, si moramo dejavno prizadevati za radostno, ljubeče in izpolnjujoče življenje, ki spodbuja rastne procese.

Rastne in obrambne procese v večceličnih organizmih nadzira živčni sistem. Ta pa je odvisen od signalov iz okolja, ki jih interpretira in organizira v primerne vedenjske odzive. Pri človeku se to izrazi na podlagi petih čutil. Ko živčni sistem prepozna grozeč stres iz okolja, je skupnost celic opozorjena na bližajočo se nevarnost.

Prvi sistem mobilizira obrambo pred zunanjimi nevarnostmi. Poznan je kot os HHA (os med hipotalamusom, hipofizo in nadledvično žlezo). Kadar nismo v nevarnosti, je ta os nedejavna in rast je odlična. Ko pa hipotalamus v možganih zazna nevarnost v okolju, se os aktivira, tako da pošlje signal hipofizi, glavni žlezi, ki je odgovorna za organizacijo petdesetih milijard celic skupnosti, da se spopadejo s skorajšnjo nevarnostjo. Hipotalamus prepozna signale iz okolja, hipofiza pa spodbudi delovanje telesnih organov. Hipofiza v odzivu na grožnje iz zunanjega okolja pošlje signal nadledvičnim žlezam in jim sporoči, da morajo sprožiti telesni odziv boja in bega.

Ko možgani zaznajo nevarnost, hipotalamus izloči kortikotropin, ta pa potuje do hipofize. Kortikotropin aktivira posebne celice za izločanje hormonov, kar povzroči, da spustijo v kri adrenokortikotropne hormone. Ti potujejo do adrenalnih žlez, kjer so kot signal za aktivacijo izločanja adrenalnih hormonov boja in bega. Ti stresni hormoni nam dajo izjemno fiziološko moč, da zbežimo pred nevarnostjo.

Ko se stresni hormoni sprostijo v kri, se zožijo krvne žile prebavnega trakta in prisilijo kri, ki zagotavlja energijo, da prednostno nahrani tkiva rok in nog, saj nam te omogočijo, da se umaknemo nevarnosti. Pred tem je bila kri nakopičena v notranjih organih. Razporeditev krvi iz drobovja v okončine zaustavi funkcije, povezane z rastjo. Brez hranil iz krvi notranji organi ne morejo optimalno delovati. Prenehajo opravljati svoje naloge vzdrževanja življenja, prebave, vsrkavanja, izločanja in drugih, ki zagotavljajo rast celic in proizvajanje energijskih zalog telesa. Tako stres zavira rastne procese in ogroža preživetje telesa, saj moti proizvodnjo vitalnih energijskih zalog.

Drug obrambni sistem telesa je imunski sistem; ta nas ščiti pred grožnjami, ki jih povzročajo bakterije in virusi. Kadar je imunski sistem močno obremenjen, porabi večino energijskih zalog v telesu. To občutimo, ko zbolimo za najrazličnejšimi okužbami, kot so angina, gripa ali običajni prehladi.

Zgoraj omenjeni stresni hormoni uničujoče vplivajo na imunski sistem. Možgani se morajo odločiti, kaj pomeni večjo grožnjo, bakterije v črevesnem mikrobiomu ali nevarnost, ki prihaja od zunaj. Vsekakor to niso bakterije. Zato telo prekine boj proti okužbi, da bi preskrbelo pretok energije za beg in preživetje pred grožnjo, ki prihaja iz okolice.

KRONIČNI STRES

Hiter tempo življenja nas sili v nenehno pripravljenost. Naš organizem je nenehno na preizkušnji boja in bega. To stanje imenujemo kronični stres, ki zmanjšuje delovanje imunskega sistema, tako da slabi funkcijo glukokortikoidnih receptorjev, ki se običajno uporabljajo za zaviranje vnetnih procesov. Motnje vedenja teh imunskih receptorjev povzročijo disfunkcijo, imenovano glukokortikoidna receptorska odpornost (GRO), pri kateri se povečata trajanje in intenzivnost sistemskega vnetja, kar povečuje tveganje za astmo in druge avtoimunske bolezni, ker spodbuja nastanek in napredovanje kroničnih vnetnih bolezni, kot so revmatoidni artritis, bolezni srca in ožilja in rak. GRO je povezan z ljudmi, ki doživljajo kronični stres na delovnem mestu, starši otrok z rakom, zakonci bolnikov z rakom in osebe, ki poročajo o visoki stopnji osamljenosti.

Kljub nevarnosti neželenih učinkov so zdravila še vedno biomedicinska rešitev za stres in tesnobo. Med znanstveniki pa se vrstijo tudi vrhunske raziskave o učinkovitosti zdravljenja brez zdravil, kar vodi v prepričanje o učinkovitosti že tisočletja poznanih tehnik energijskega zdravljenja. Številne študije neodvisnih strokovnjakov in znanstvenikov so potrdile, da odziv »na sprostitev«, ki ga raziskovalci opredeljujejo kot fiziološko in psihološko stanje, nasprotno od stresa ali odziva boja in bega, ublaži simptome anksioznosti in drugih psihičnih motenj, kar vpliva na srčni utrip, krvni tlak, porabo kisika in možgansko dejavnost. Prelomna raziskava, objavljena leta 2013, je prvič dokumentirala, da je to fiziološko stanje globokega sproščanja mogoče doseči z meditacijo, jogo, dihalnimi vajami ali pranajamo ter z molitvijo. Vendar osredotočeno dihanje in pranajama ni eno in isto, tako kot ni enako dihanje, kadar hodimo v hrib ali kadar izvajamo zavestno dihanje med meditacijo.

Dr. Herbert Benson, pionirski raziskovalec duha in telesa, je dejal: »Številne raziskave so pokazale, da lahko povezovanje uma in telesa, denimo kot sproščanje, dihalne vaje in meditacija, zmanjša stopnjo stresa, izboljša zdravje pri zdravih posameznikih in preprečuje neželene klinične učinke stresa pri stanjih, kot so hipertenzija, anksioznost, diabetes in staranje.«


Bilka Baloh je avtorica knjige Post, seme zdravja, ki govori o terapevtskem postenju. Sodeluje z uradno medicino, v katero vpleta doktrino ajurvede. S klienti rešuje tudi zapletene primere, kot je čiščenje telesa po kemoterapiji in drugem zdravljenju, v katero so vpletene večje količine najrazličnejših zdravil, zniževanje telesne teže in drugo. Bilko in njeno delo lahko spremljate tudi na postsemezdravja.si.

DELITE