Peter Musevski bi danes praznoval 56 let

Danes bi svoj 56. rojstni dan slavil izjemni igralec, pravi velikan, ampak tudi res čudovit človek Peter Musevski. Žal se je lani marca s tragičnim dogodkom njegova življenjska pot končala, kar pa ne pomeni, da ni še vedno z nami – vsaj v svojih številnih vlogah …

Nisva se velikokrat družila, ampak pri nekaterih ni potrebno veliko, da dobiš ogromno. Vsako srečanje s tem izjemnim umetnikom je bilo zame dragoceno. Ker je bil iskren, pristen in globok človek. Pred štirimi leti sva se pogovarjala za revijo Zarja. Bil je ravno na življenjski prelomnici. Srečno zaljubljen, drugič poročen. Odločen, da se alkohola ne dotakne več in da zmaga nad depresijo, zaradi katere je trpel desetletja. V pogovoru za javnost je bil brutalno iskren. V klepetu, s katerim sva nadaljevala druženje, pa šaljiv, dobrodušen, poučen. Da se morava še kdaj tako meniti, sva rekla ob slovesu. Ampak žal je za srečanja na tem svetu zdaj prepozno …

Peter se je rodil 12. junija 1965 v Ljubljani. Po očetu je bil Makedonec, zato so ga že v otroštvu zmerjali z Bosancem, na koncu pa je zaslovel kot igralec, ki najbolje upodablja »malega človeka, tipičnega Slovenca«. »Oče, ki je bil po narodnosti Makedonec, se je zaradi vojaške službe veliko selil po nekdanji državi, nazadnje pa se je ustalil v Ljubljani in se odločil še za študij gozdarstva, vendar ga je po dveh letih, ko se mu je zdelo neumno delati izpit iz kaktusov v latinščini, obesil na klin,« se je spominjal Peter. Sam je menjaval fakultete in delal prek študentskega servisa, saj se ni mogel odločiti, kaj ga veseli. Pri 24 letih so ga doma grajali, naj si najde redno službo. Po nastopu v amaterski predstavi so mu dejali, da je talent, zato je šel na AGRFT, po diplomi iz dramske igre pa se je hitro izkazal kot izjemen talent, ki so ga cenili tudi zunaj naših meja, saj je bil eden najbolj nagrajevanih igralcev. Dobil je nagrado Prešernovega sklada, Severjevo in Borštnikovo nagrado, srce Sarajeva, dve vesni, dvakrat je bil Stopov najboljši igralec leta, najboljši igralec na festivalih v Valencii, Bratislavi … Toliko nagrad je seveda osvojil tudi zato, ker je eden naših redkih umetnikov, ki je o sebi res lahko rekel, da je tudi filmski igralec, saj je nastopil v skoraj vsakem drugem domačem filmu (Kruh in mleko, Rezervni deli, Uglaševanje, Delo osvobaja, I’m from Titov Veles, Za vedno, Slovenka, Nočno življenje, Predmestje, Pokrajina št. 2 …, pa tudi v serijah TV Dober dan, Moji, tvoji, najini in drugih).

Po diplomi se je najprej zaposlil v Primorskem dramskem gledališču (od 1995. do 2003.) in se takoj izkazal kot izrazito karakterni igralec, ki je nase opozoril predvsem z realistično igro in minimalističnimi izraznimi sredstvi. Leta 2003 je dobil angažma v Prešernovem gledališču Kranj, kjer je bil zaposlen do smrti. »Že pred prihodom v kranjski teater sem si želel majhnega odra in intimnejših predstav z manj igralci. Ko sem na začetku kariere gostoval v Drami, sem imel kar nekakšno paranojo pred takim številom močnih egov. Pri tem seveda sebe ne izvzemam, saj sem igralec, igralci pa imamo močne ege, sicer ne bi mogli stati na odru pred občinstvom. Ampak takrat sem začutil, da bi mi manjši kolektiv bolj ustrezal v smislu sproščenosti,« mi je povedal v pogovoru za omenjeno revijo.

Ko sem ga pred časom vprašala, kakšen človek je, mi je odgovoril z zgodbico o treh prašičkih: »Ko je prvi prašiček zgradil slamnato streho, je igral na kitaro in zabaval sebe in druge, ko pa je prišel volk, mu je z enim samim pihom odpihnil slamnato hišico. Tak prašiček sem postal, čeprav sem kot otrok hotel postati tisti tretji prašiček, ki si je zgradil zidano hišico …«

Tudi njegovi najbližji se strinjajo, da je bil dober za vse druge, zase pa žal ne … Neverjetno, ampak kljub vsem hvalnicam, nagradam, priznanjem je bil do sebe vedno zelo kritičen in strog. Vselej se je bal, da ne bo dovolj dober. Ker ni želel razočarati. »Ko pade zavesa, ti tudi aplavz ne pomaga, ampak ostane le še odgovornost do drugih. Pomagalo mi je le toliko, da ni bilo še slabše, da sem zmogel živeti. Ko si v depresiji, nimaš velike volje do življenja, zato se je treba paziti … Seveda pa mi je kot igralcu pomagalo, da sem bil prisiljen živeti vsa druga življenja, ki sem jih vsaj v tistih trenutkih lahko doživljal kot svetlejša in prijetnejša od občutkov, ki sem jih sam nosil v sebi,« je povedal o svojih notranjih bojih.

O depresiji je spregovoril, ko je bil to še tabu. Ker je vedel, da lahko drugim s tem pomaga. Čeprav je po drugi strani vedel, da javnost lahko njegove težave zlorabi. »Naši problemi so le hrana v čakalnicah in pri frizerju, da lahko ljudje še malo privoščijo drugim … Ljudje ne vedo, da se za vsem tem, kar se dozdeva kot zabava, skriva trdo delo. Kot javne osebe pa smo obenem še vsem izpostavljeni javnemu ogledu in kritiki, kar ni zmeraj prijetno,« je potožil.

»Zelo draga mi je Filipčič-Dergančeva misel iz Butnskale, da smo igralci oponašalci življenja. Psihoterapija pa se ukvarja s tvojim intimnim življenjem, zato je nevarnost tega poklica, da izgubiš sebe. Skozi zgodovino igralcev lahko vidimo, da so se dogajali samomori, hude depresije, saj so se izgubili na tej poti iskanja,« je povedal in skoraj napovedal svojo usodo …

DELITE
Pomakni se na vrh