INTERVJU: Irena Štaudohar o posebnih ženskah

Radi berete, pa nimate ravno dosti časa? Potem sta knjigi izvrstne urednice in novinarke Dela Irene Štaudohar kot nalašč za vas. V prvi Magija za realiste je v esejih obdelala zelo raznovrstne teme – od tega, zakaj se zaljubljamo, do kakšnih zanimivih objektov. Zdaj pa je izšla njena knjiga Kaj hoče ženska?, v kateri boste našli izjemne zgodbe izjemnih žensk. Tokrat so jo zanimala resnična življenja, je med drugim povedala v res zanimivem pogovoru.

Nova knjiga predstavlja ženske. Je torej bolj konceptualna, kot je bila prva?

Ne vem, ali je bolj konceptualna, vsekakor pa je bolj osredotočena na eno temo. V prvi knjigi Magija za realiste sem pisala o različnih stvareh – o možganih, sreči, mizi, spominu … V knjigi Kaj hoče ženska? pa so me zanimala resnična življenja. Biografije in avtobiografije so se mi od nekdaj zdele zanimive, seveda če so bile dobro napisane. Rada imam esejistično formo, zdi se mi, da je tudi vedno bolj popularna; ko sem začenjala pisati knjigo, sem veliko premišljevala o tem, da bi bilo zanimivo napisati pol eseje in pol samoizpovedi oziroma neko mešanico med esejem in literaturo. Nekakšen hibrid. A se potem s svojim življenjem nisem želela vmešavati v zgodbe teh fascinantnih žensk, ki nastopajo v knjigi.

Zakaj ženske? Vas ženske na sploh bolj fascinirajo kot moški?

O, tudi moški me še kako fascinirajo. Včasih se mi zdijo res popolnoma drugačna bitja in uganka. Pa vendar sem opazila, da imam zelo rada ženske pisateljice, kar nekaj esejev, ki so se znašli v knjigi, sem napisala za Sobotno prilogo, nekatere sem preoblikovala, druge napisala na novo. Začela sem premišljevati o tem, da bi pisala o njihovem življenju in delu, predvsem pa o tem, kako sta jih oblikovala strast in ljubezen. Vse so bile namreč zelo strastne ženske, ki so se z vso silo vrgle v razmerja, in so bile vedno znova tudi razočarane. Prav tako sem v uvodu knjige skušala ugotoviti, o kakšnem ljubezenskem partnerju sanjarimo kot najstnice in ali nas to sanjarjenje zaznamuje za vedno. Ugotovila sem tudi, da so najusodnejše literarne moške, na primer gospoda Darcya ali Heathcliffa, ustvarile ženske, in to Jane Austen in Emily Brontë, ki sploh nista imeli resničnega ljubezenskega življenja. Kakšna je moč ženske domišljije! Tudi največjega filmskega zapeljivca Valentina so ustvarile ženske – od scenaristk, kostumografinj, režiserk … O kakšnem moškem torej sanjamo ženske? Kako pomembna je ljubezen v naših življenju? Zakaj je pri ljubezenskih odnosih najpomembnejša naša samozavest, naša samopodoba, ki se z leti spreminja? Pišem tudi o tem, kako zaceliti zlomljeno srce, zakaj toliko časa traja, preden prebolimo ljubezen, in o tem, da moramo ženske znati uživati tudi v samoti, da je to naša velika prednost.

Katera od predstavljenih žensk se vas je najbolj dotaknila?

Težko bi izbrala samo eno. Zelo sem uživala, ko sem pisala o njih. O vseh. O Colette – saj sem še enkrat spet prebrala veliko njenih romanov. Potepinka je tako lepa zgodba, da ne govorim o romanu Lepotec Chéri, ki govori o ljubezni med kurtizano in mladim fantom. Tudi ko sem še enkrat brala Zlato beležnico Doris Lessing in njeno res izjemno napisano avtobiografijo, sem zelo uživala. Mnoge od njih so bile zelo sebične, samosvoje, uživale so v  naravi, v svojem delu …. Kar nekaj esejev je tudi zelo zabavnih, čeprav ne pišejo ravno o zabavnih temah. Tisti na primer o scenaristki Nori Ephron, ki je med drugim napisala scenarij za eno najboljših romantičnih komedij Ko je Harry srečal Sally. Njena knjiga Heartburn (ne vem, zakaj še ni prevedena v slovenščino), v kateri opisuje svojo ločitev, je zabavna in žalostna hkrati – tako kot je ljubezen: vedno je grenka in sladka. Knjiga je tudi polna receptov predvsem za tolažilno hrano, kot je recimo pire krompir. Všeč mi je njena misel, da se ženska vedno lahko premisli – ona je že vedela, imela je štiri kariere in tri može. Seveda je najzabavnejša igralka Zsa Zsa Gabor s svojimi nasveti o tem, kako ujeti moškega, kako obdržati moškega in kako se znebiti moškega. Zanjo je bilo življenje polno nekih krogov in seveda diamantov in bivših mož – poročila se je kar devetkrat.

Bi s katero menjali življenjsko pot?

Življenjske poti ne. Bi pa svoje stanovanje z veseljem zamenjala za čudovito hišo sredi puščave v Novi Mehiki, v kateri je živela slikarka Georgia O’Keeffe. Nikjer ni večje tišine, kot je v puščavi, in nikjer bolj bleščeče svetlobe.

O odnosu moški-ženska se v zadnjem času veliko govori. Kaj pa odnosi med ženskami? Smo dobre druga do druge?

Mislim, da ženske zelo dobro vemo, kaj so prava prijateljstva. Kaj bi brez naših prijateljic! V enem od esejev pišem tudi o angleški milenijski pisateljici Dolly Alderton, ki v avtobiografski knjigi Vse, kar vem o ljubezni, napiše, da je vsa dvajseta leta iskala svojega moškega in ljubezen, a je na koncu odkrila, da je ljubezen ves čas tu, to so njene prijateljice, ki jih tako dobro pozna. Ko ostane samska, ugotovi, da to ni nobena tragedija: »To je vse, kar si že od nekdaj želim. Dobro voljo in dobre prijatelje. Modrost in ponižnost. Samozavest. Pogum.«

Profesionalno pa menim, da bi se ženske med sabo lahko veliko bolj podpirale, sama imam glede tega kar nekaj slabih izkušenj. Moški se na primer znajo. Ampak vse je odvisno od posameznega človeka, vedno so najbolj neprijetni tisti ljudje, ki ustvarjajo vtis, da so samozavestni, a jih je v resnici strah. Ženske, ki verjamejo vase in so talentirane, imajo rade to, kar delajo, ki so radovedne in imajo dobro srce, takšnih druge ženske ne ogrožajo.

DELITE
Pomakni se na vrh