Ne znaš speči potice? Ja, kakšna gospodinja pa si?!

Dnevnik ozdravljene pesimistke

To je stavek, ki sem ga v svojem življenju mnogokrat slišala. Premnogokrat, v resnici. Čeprav je ni živali, ki je ne bi v življenju vsaj enkrat pripravila, okej, razen morda kače, noja in želve, v balkanski kuhinji razturam, vključno z vsemi možnimi variantami saća, pit in raznih čorb; kitajska, mehiška kulinarika mi tudi gresta, za slovenske domače jedi pa se ve, da sem se rodila s kuharsko knjigo sestre Vendeline v drobnih ročicah. Krvavice, pečenice, restan krompir, ajmoht, segedin, ričet, razni golaži, gobe na sto načinov, fižol tako ali drugače, ni, da ni. V sladicah rahlo šepam, nisem ravno natančen tip človeka, ampak nekako zadeve spravim skupaj, da so na koncu užitne. Sladkor pri tem zelo pomaga. Če nisi ravno občutljiv za izgled sladice, pri meni ne boš imel veliko zamer. Enkrat sem buzaro vrgla stran, ker sem jo po pomoti sladila, in en tiramisu, novoletni, je šel tudi v franže, ker sem naredila ravno obratno, posolila sem ga namreč. Preostala hrana, ki sem jo dala na mizo, je bila v večini nadužitna, nihče zaradi moje hrane ni nikoli pristal na urgenci, in to je to. Obvladam.

Vendar – kljub moji ljubezni do kuhinje in tehnični spretnosti, ki jo moram posebej omeniti, saj imam še vedno vseh svojih deset prstov, zažganih tisočkrat in porezanih do onemoglosti, ampak še so tu, delajo in se prav nič ne pritožujejo – sem od mame in pokojne tašče večkrat slišala ta znameniti stavek, ob katerem se mi kar dlake postavijo pokonci: »Eh, dokler ne boš znala speči orehove potice, je vse drugo larifari. Špagete zna pripraviti vsakdo, pri potici pa se zares vidi kvaliteta kuharice.«

Joj meni. Ta stavek sta znali obe na pamet, čeprav se zaradi geografske razdalje nista poznali, in res ne vem, kako jima je uspevala sinhronizacija v najedanju. Morda sta obe končali tečaj »10 načinov, kako uničiti svoje potomce«?! Kdo bi vedel.

V glavnem, nekoč sta mi resno dvignili pokrov s to potico, zato sem nekega vročega junijskega popoldneva kar tako, mimogrede, ker lahko, med kuhanjem turške kave zamesila tudi testo za orehovo potico. Ne, nobenih zakonitosti nisem upoštevala. Zanalašč. Nisem čakala na ugoden razplet planetov, da bi mi kvas optimalno zrasel, nisem razmišljala o prepihu, ki je smrt za testo, nisem tuhtala, kateri tip moke je pravi, vseeno mi je bilo za vsebnost maščobe v mleku, za domače maslo … Zamesila sem testo, en dva tri, poparila orehe z mlekom, na hitro vse skupaj zavila v neko rolo iz testa in nadeva, lepo zatlačila v modelček, premazala z rumenjakom in fliknila v pečico. Ko sem spila kavo, je v hiši že močno dišalo po božičnem času. Brez nekajmesečnih psihofizičnih priprav na peko potice. Nihče se ni pritoževal in nihče tudi ni rekel, da je potica slaba. Mama in tašča nista nič več komentirali. Kar naenkrat jima je tudi moja kuha, ki se jima je prej vedno zdela podobna bolnišnični, postala okusnejša.

Še vedno pogosto slišim, čeprav sem starejša od vseh nakupovalnih središč pri nas, neko subtilno namigovanje na to, kaj bi morala v svojem življenju početi in česa ne. Tako, en mali dobronameren nasvet, z dvignjeno levo obrvjo, kaj se spodobi in kaj ne. Vse to slišim in poslušam, ker sem ženska. Samo zato.

A sem v resnici oseba. Enako kot ti. Imam pravico, da si zaželim čisto vse, kar ni kaznivo. In ne škoduje drugemu. Čeprav sem ženska. Včasih bogokletno pomislim, kako je bilo mnogo lažje ženskam pred sto leti. Imele so pravico, da se poročijo in da so poslušne. Ženska je takrat zelo dobro vedela, kaj lahko pričakuje, če bo izbrala kaj zunaj dovoljenega.

Danes pa imam občutek, da živimo svobodno, da delamo, kar hočemo, a v resnici imamo ženske danes milijon pravic in dva milijona prepovedi.

Lahko se šolaš in delaš, seveda lahko, vendar moraš postaviti neko mejo, kje in kdaj je tega šolanja dovolj. Moškim tega ni treba. Nihče ne mara preveč pametnih žensk. Ko kdo za neko žensko reče, da je pametna, tudi sama hitro padem na stereotipe, da je poleg tega karieristka in frigidna kot triglavski ledenik. In moški, to pa vemo, a ne, ne marajo žensk, ki so uspešnejše od njih. Ampak vsaka ženska, ne glede na to, koliko je izpolnjena in pametna, vsaka ženska si ob koncu dneva želi samo eno: da se k nekomu privije v postelji. Četudi je to mačka ali pa zlizani medo iz otroštva.

Lahko služiš svoj denar. Seveda lahko, celo priporočeno je, da ga zaslužiš čim več. Ampak ali ima vsaka izmed nas pravico, da razpolaga s svojim denarjem, kakor hoče?

Imaš pravico do svojega prostega časa. Da ga preživiš, kakor želiš. Pa je res tako?

Imaš pravico, da si videti, kakor ti paše. Da oblečeš, kar želiš. Ampak hej, ni pa lepo, če si predebela. Niti ne presuha. Tudi krilo ne sme biti prekratko, in tista, ki nosi dekolte, ta je neresna in sumljive morale. Ne glede na to, da se je okoli nas veliko stvari spremenilo na bolje, okolica od žensk še vedno pričakuje, da smo tiho, da smo spodobne in moralno neoporečne. Od moških nihče ničesar ne zahteva.

Lahko se družiš, s komer hočeš. Seveda se lahko, vendar pazi, da ne padeš v slabo družbo. Vsaka generacija ima svoja merila. Če si ženska, hej, potem se ne smeš preveč družiti z moškimi, ker to pomeni samo dve stvari: ali si lahka ali pa si grda in možača. Moraš imeti prijateljico, ne gre drugače. Brez tega padaš iz sivega povprečja, tega pa okolica ne prenaša dobro. In če si v zvezi ali poročena, v svoj krog zaupanja ne smeš spustiti nikogar, ki ima testosterone, razen svoje žlahte in moža. Vse drugo je sumljivo in nespodobno.

Moraš kuhati.

Moraš čistiti.

Moraš biti urejena. Spet ne preveč, a ne, da ne motiš tistih, ki nimajo okusa. Ravno prav.

Moraš imeti svojega frizerja. Drugače nimaš odnosa do sebe. Moraš imeti urejene roke. Tudi nohte, ja.

Tvoji čevlji morajo biti v istem odtenku kot tvoja torbica. Tako je najbolje.

Moraš se hraniti zdravo. In uravnoteženo tudi.

Ne smeš preveč govoriti.

Ne smeš se glasno smejati. Če pa je že sila in se ne moreš zadržati, potem pa nujno roko čez usta.

Pazi, kako se pogovarjaš s moškimi. Da ne bodo mislili, da jih provociraš.

Ali da preveč pametuješ.

Manj misli, bolje bo zate.

In nihče na koncu ni kriv za te omejitve. Razen nas samih.

Dokler padamo pod težo neumnosti drugih.

Dokler dovoljujemo, da nas spravljajo v neke predalčke.

Dokler me je strah, da mi ne bi kdo slučajno rekel, da sem nespodobna, ker nosim mini krilo. Ali kratke hlače. »Ne vem, če se v tvojih letih to spodobi, saj veš.«

Dokler nam možje odrejajo, koliko svojega denarja lahko porabimo.

Dokler se intelektualno podcenjujemo, da ne bi bilo moškemu v naši družbi neprijetno.

Dokler se smejemo v tišini. Dotlej bosta mir in sreča doma.

Znam narediti potico. Ni sicer takšna, kot jo je delala moja tašča, niti ni takšna, kot jo dela moja mami, je pa moja. Lahko, da je grda, je pa dobra. In tudi sarme znam narediti, čeprav spadam v generacijo žensk, ki lažje zvijemo džojnt kot sarmo. In znam narediti na desetine pit in raznih peciv in ne mislim, da sem zato kaj boljša ženska.

Imam srečo, da uživam v kuhanju, razumem pa tudi tiste, ki tega užitka nimajo v sebi. Zakaj bi ga le imele? Kje piše, da se vsaka ženska rodi s talentom za kuhanje?

Drugače pa, moja prijateljica lika vsako popoldne, medtem ko gleda turške nadaljevanke. Jaz ne bi likala, niti če bi bila mrtva. Sem ženska in sovražim likanje. Ja. Sovražim tudi čiščenje in ribanje stranišča. Kateri normalen stvor pa bi po napornem delovnem dnevu raje ribal tla kot ležal na kavču?! Ne poznam nikogar, ki bi zares užival v sesanju in brisanju prahu.

Lagala bi, če bi rekla, da me vse te neumnosti, vse te omejitve in žaljivke, ki mi jih je namenjala okolica zaradi mojih prekrškov, včasih niso bolele. So, seveda so, ampak potem sprejmeš, da živiš samo enkrat. Da živiš zase, ne za druge.

Pred kratkim mi je prijateljica rekla, da je njena tridesetletna sestra depresivna, da ne najde nobenega smisla in komaj čaka, da njeno življenje mine. Zakaj že? Zato, ker živimo življenje, za katero mislimo, da ga moramo. Zato, ker se še vedno tresemo, kaj bodo rekli drugi. Ni lahko, ko te drugi pljuvajo in opravljajo. Ne, ni. Je pa mnogo huje, če živiš življenje, ki si ga ne želiš. Ženska, ki slepo sledi množici, navadno ne bo prišla dlje od množice. Ženska, ki hodi sama, bo našla sebe na krajih, kjer nihče še ni bil. Niti eno življenje ne traja za vedno, in to bi nam moralo biti dovolj, da vemo, kako naj živimo …

Ko te pljunejo, obrišeš slino in greš naprej. Ko se ujameš v okoliščine, v katerih ne želiš biti, in ko te okoliščine sestavljajo tvoje življenje, potem nimaš kam. Kot ujetnik lastnega življenja čakaš milostni konec. Zame je to mnogo slabši scenarij kot nekaj zlobnih komentarjev nesrečnih ljudi, ki jih slišim na poti do svoje sreče. Tega se vedno spomnim, ko se spomnim, česa vsega ne smem.


Katarina Keček je novinarka, voditeljica in avtorica romana
Umetnost zavijanja z očmi, ki vsak ponedeljek oriše svoj pogled na dogajanje v zadnjem tednu v rubriki Dnevnik ozdravljene pesimistke.

DELITE