INTERVJU: Igor Leonardi o zdravilni glasbi

Vas zanima, kdo je najbolj iskan glasbenik pri nas? Glede na število različnih sodelovanj, zasedb in tudi nastopov bi si upali trditi, da je to Igor Leonardi, eden najboljših kitaristov na svetu. Igor je zadnje čase pred odprtjem javnega življenja na svojem profilu na Facebook objavljal »luzerski dnevnik« – očitno otožen, da ne more početi tistega, kar ima najraje: brenkati na odru. Ampak na srečo bo to poletje zanj res zelo delovno. Nastopal bo s člani skupine Fake Orchestra (16. 6. jih lahko vidite na Kongresnem trgu v Ljubljani), v duetu z Ano Vipotnik (26. 6., Rášica), pa z Gabričem in Kamplom (26. 7., Lent), z zasedbo Blues Experience (22. 6., Postojna, 28. 6., Lent, 24. 7., Murska Sobota, 29. 7., Novo mesto) in ne nazadnje tudi v novi spremljevalni zasedbi Petra Lovšina Skalarji (29. 6., Lent, 9. 7., Pivo in cvetje). Igor je namreč pravi virtuoz in poznavalec različnih žanrov, kar je dokazal tudi v našem pogovoru.

Že od začetkov kariere ste poklicni glasbenik. Kateri časi so bili najboljši za naše glasbeno prizorišče?

Najboljši časi so bili okoli leta 2000, pred krizo. Imeli smo veliko nastopov, na vseh področjih je bilo veliko ustvarjalnosti, veliko dogajanja na sploh.

Med epidemijo so ljudje pogrešali kulturo. Se je to opazilo na prvih nastopih zasedbe Fake Orchestra po vnovičnem odprtju javnega življenja?

Izvajanje glasbe v živo je nekaj posebnega, tega ne moremo enačiti z nobeno drugo vrsto umetnosti. Gledališče je temu najbližje, vendar je glasba še bolj neposredna. Glasba je zdravilna, saj blagodejno vpliva na ljudi, kar je nenadomestljivo. Odzivi na nastopih so bili res super.

Umetnost ni luksuz. Petje, ples in igra so del naše zgodovine. To ni luksuz, ki si ga v kriznih časih ne bi mogli privoščiti. Če bi to ukinili, bi se vrnili v čas pred kameno dobo. V Afriki so delavci delali v ritmu delovnih pesmi, saj glasba predstavlja ritem, merjenje časa. Tudi vojska je imela vso zgodovino bobne, da so vojaki korakali po ritmu. Glasba je del človeške civilizacije.

Kako si razlagate, da je pri nas politika tako nenaklonjena kulturi?

Delno je to problem Slovencev, ki smo bili hlapci, bali smo se za zelje in krompir … Trenutno imamo vlado, ki je bolj desno in cerkveno usmerjena, zato ji del kulturnikov ni všeč. Kulturniki, predvsem gledališčniki in literati, so vedno bolj kritični do oblasti, zato jim ta ne sme dati moči, da se oglašajo. Boljša možnost so veselice, na katerih se ljudje poneumljajo in napijejo. Veliko ljudi tudi nima te čustvene inteligence, da bi videli lepoto v umetnosti, glasbi, literaturi …

Ali je najvišja umetnosti tista, ki je ne more vsak razumeti, ali bi morala umetnost komunicirati z vsakim?

Ko sem živel v Ameriki, sem imel učitelja, legendarnega trobentača Dona Cherryja, ki je bil prepričan, da mora biti ista glasba všeč stari mami, otroku in tebi. Nekateri stili pa seveda dajo pečat nekemu čas in so tu, da podrejo neke norme, in so zato morda manj razumljivi širši javnosti.

Kako to, da je bil vaš učitelj Don Cherry, torej trobentač in ne kak džezovski kitarist?

Don ni bil le trobentač, ampak je igral tudi druga glasbila. Bil je eden tistih, ki so začeli v džez vnašati ljudske elemente iz Afrike, Indije, Južne Amerike, kjer so prisotne tudi flavte in drugi inštrumenti. Najprej je igral številnimi drugimi znanimi džezovskimi glasbeniki, potem pa je začel solo kariero in je v svojo glasbo vpletal različne sloge in melodije. Mene ni motilo, da ni kitarist, saj me je učil glasbene stile, improvizacije in način igranja. Bil sem njegov oboževalec in imel sem srečo, da sem ga spoznal.

Bregović mi je govoril o razočaranju, ko so z znanimi kolegi podprli Markovića, a je na volitvah v Bosni dobil res malo glasov, češ da je takrat spoznal, da v bistvu nima nobene moči. Lennon je pel Imagine, a so ga ustrelili. Po drugi strani pa je na primer Sinatra (pa še drugi) svoje nastope pogojeval tudi s tem, da mora biti občinstvo mešano in da njegovi temnopolti glasbeniki spijo v istih hotelih ter tako pomagal v boju za enakopravnost temnopoltih. Kako vi ocenjujete moč umetnikov?

Če si umetnik, ne moreš biti tiho! John Lennon ni mogel biti tiho in je poskušal ustaviti vojno, njegovi slogani pa še danes bodrijo ljudi. Frank Sinatra je bil prvi glasbenik z orkestrom, v katerem so igrali tudi temnopolti. Bob Marley je kritiziral oblast, vendar je imel tudi rešitve. Na velikem stadionu na Jamajki je združil leve in desne voditelje in po tem je bilo konec civilne vojne. Umetnost in glasba imata moč, da premikata množice, v zadnjem času pa je močen pritisk poneumljanja in privatizacije. Voditelji dajejo primitivne in žaljive komentarje o nasprotnikih, novinarke zmerjajo s prostitutkami, beseda glasbenik je postala že skoraj kletvica. Ljudje so preveč vodljivi in se jih da hitro prepričati, da so sovražniki, kar ni dobro.

Ste specialist za različne žanre – ne nazadnje ste jih predstavljali v oddaji Muzikajeto na TVS. Ali mislite, da bo rokenrol izumrl?

Rokenrol je tudi hiphop, pank, rock ali dober džez, ker je uporniški v besedilih in resen v pristopu. Pop glasbe je danes veliko, njen namen pa je velik zaslužek. Namen rokenrola je družbena aktivnost in premik, hkrati je tudi umetniško kreativen. Moderni rokenrol spodbuja novosti v hiphopu, v moderni indie produkciji. Vse to je zame rokenrol, tako da ta ne more propasti.

DELITE
Pomakni se na vrh